... in kaj novega vemo o življenju v Emoni 4. stoletja

New York v drugi polovici sedemdesetih in v osemdesetih letih ni bila najprijetnejše mesto. Predvsem je bilo mesto v krizi. Na začetku leta 1975 je mesto prizadela huda fiskalna kriza; preprosto ni več imelo denarja za vzdrževanje služb, nujnih za normalno 'funkcioniranje' mesta. Dolg New Yorka se je vzpel na 11 milijard dolarjev in mesto si ni več moglo izposojati denarja. Predvsem ekonomisti, ki so se že usmerjali k temu, kar je v osemdesetih postalo znano kot neoliberalizem, so grajali mestno socialno politiko. Motilo jih je 19 javnih bolnišnic, slab sistem zbiranja denarja za pokojnine, tudi to, da je New York nudil brezplačen študij v okviru mestnega univerzitetnega sistema. Napovedovali so celo odpustitev 8000 javnih uslužbencev; na koncu so jih odpustili 436.

Umetniški pohod po kriznih predelih New Yorka
Nekakšen simbol krize je bil velik izpad električne energije 13. julija 1977. Mesto je bilo 25 ur brez električne energije; zavladal je kaos, posebej v četrtih s temnopoltim prebivalstvom in Latinskoameričani se je razširilo plenjenje in uničevanje lastnine. Že spomladi tega leta je umetnik John Fekner s pomočjo šablon in razpršil začel po mestu 'puščati' sporočila oziroma besedne znake, s katerimi se je podal na križarsko vojno, ki jo je vodila zaskrbljenost zaradi okoljskih in družbenih vprašanj. Fekner je 'obdeloval' predel za predelom, predvsem predele, ki so 'kričali' bodisi po prenovi ali rušenju in novogradnjah.

Snovi za ustvarjanje Feknerju ni zmanjkalo niti v osemdesetih. V tem desetletju so v mestu naraščale medrasne napetosti, vse več je bilo brezdomcev in kriminala. Na newyorški podzemni železnici se je vsako leto zgodilo več zločinov kot na kateri koli drugi podzemni železnici na svetu. Pripadniki srednjega razreda so se že od sedemdesetih izseljevali na obrobje mesta in tako še zmanjševali dotok denarja v mestno blagajno. Mesto je 'očistil in saniral' šele župan Rudolph Giuliani, a v času njegovih mandatov se je obenem sprožila gentrifikacija. Z njo so začeli izginjati tudi nekateri kultni prostori neodvisne umetnosti.

Umetnost, ki je bolj izjava kot 'izdelek' za galerijski sistem
V njih je bil dejaven tudi John Fekner, umetnik slovenskega očeta, ki ne le da deluje v New Yorku, ampak dela z New Yorkom kot snovjo. Fekner, čigar delo lahko vidite v galeriji Vžigalica, velja za enega najbolj 'znanih-neznanih' umetnikov. To je tudi posledica tega, da se s svojim delom, ki je predvsem povezano z intervencijami v urbani prostor, težko vključi v umetniški oziroma galerijski sistem.

O tem je sam povedal: "Od obdobja 1976–78 se je moje delo ideološko spremenilo. Razvil sem filozofijo zmanjševanja pomena/vrednosti umetniškega dela in (njegovo transformacijo v, op. P. B.) skupno vizualno izkušnjo za javnost. Delo se je razvilo v družbeno estetsko izjavo, ki je skušala doseči interakcijo, angažma in povezanost urbane populacije v petih newyorških okrajih."

No, nekaj je k njegovemu statusu 'znanega-neznanega' umetnika prispevala tudi njegova osebnost. Kot je ob razstavi novinarki Evi Semič povedal kustos razstave Jani Pirnat, se Fekner "nikoli ni postavljal v ospredje. V New Yorku moraš pa veliko delati za to, da si izpostavljen."
Drobna recitacija Johna Feknerja – hočemo in hočemo in hočemo …

Delo Johna Feknerja, čigar oče se je rodil prav v bližini galerije Vžigalica, je zelo raznoliko: od poezije v eni besedi, sloganov, eksperimentiranja z zgodnjim računalniškim grafičnim sistemom in računalniškimi igricami do glasbe, ki jo je mogoče umestiti v kategorijo nekakšnega 'protohip-hopa'. Tudi eden od odgovorov Evi Semič, ki dobro ponazori linijo Feknerjevega mišljenja, je bil prava mala recitacija: "Hočemo videe in hočemo avte, želimo živeti kot zvezdniki, hočemo mišice in hočemo obleke, hočemo popolnost od glave do peta." To morate slišati, kar boste seveda lahko v oddaji Osmi dan.

Žarko Vrezec – discipliniran raziskovalec slikarske govorice
Istega leta kot John Fekner, to je 1950, je bil rojen slikar Žarko Vrezec, čigar monografija 70 80 90 00 10 20 je bila izbrana za najlepšo knjigo zadnjega Slovenskega knjižnega sejma. Vrezec morda širši javnosti ni zelo znan, vendar je eden dejavnejših in v slogu prepoznavnih slovenskih abstraktnih umetnikov. Zanimivo je, da je v več besedilih zaslediti oceno, da je Vrezec discipliniran raziskovalec slikarske govorice.

O abstrakciji je Boštjanu Jurečiču, ki se je z njim srečal prav zaradi monografije 70 80 90 00 10 20, povedal: "Likovni jezik dobi svojo avtonomijo, ki ni več vezana na zunanjo podobo ali mimetiko ali pa v bistvu na stvari, ki jih vidimo s svojim očesnim aparatom, ker v principu svet ni tak, kakršnega vidimo, ampak je bolj to, kar mislimo o njem."

Kompleksen knjižni proizvod, ki je nastajal in nastajal …
Knjiga je neke vrste časovni trak, ki ga uokvirja z rokopisom zapisan popis del. Oblikovanju knjige je bilo namenjeno veliko pozornosti, njegove značilnosti pa so "visokokakovosten tisk in vezava, različne vrste tipnega papirja in jasen prelom, poln dinamike, omogočajo izjemno doživetje prostora, ki ga knjiga ustvarja s svojo fizično pojavnostjo". Da nastajanje knjige ni bil enostaven proces, pove tudi oblikovalec Boštjan Kenda Botas iz biroja studiobotas: "Kolikor je njegovo delo kompleksno, je tudi knjižni produkt kompleksen. Tudi v zadnjih korekturah je Žarko še kar dodajal vsebine. Smo bili primorani, da to izdamo, ker sicer bi to še kar trajalo."

Ocena knjige: nekje med knjigo umetnika in komajda kaj oblikovano knjigo
Podrobnosti knjige in tudi prostor, kjer nastaja delo Žarka Vrezca, boste videli v oddaji, sklenimo pa z oceno knjige Boštjana Jurečiča: "Velja opaziti še to: obstaja žanr knjiga umetnika, ki je umetniško delo v obliki knjige. Lahko bi rekli, da gre za izdelke, knjige, katerih značilnost je, da so predvsem oblikovane, da je njihova vsebina enaka obliki. Na drugi strani obstaja seveda tudi na milijone knjig, ki so komaj kaj oblikovane. In to monografijo o Žarku Vrezcu lahko postavimo nekam v sredo, med knjige, ki so komaj kaj oblikovane, in knjige umetnikov. Monografija vzpostavi zveznost. Ni še knjiga umetnika, ni pa več običajni oblikovalski izdelek."

Za rimski imperij turbulentno 4. stoletje: širjenje krščanstva, grozeči barbari, dvig bivanjske kulture
V bližini že omenjene galerije Vžigalica, na lokaciji novega NUK-a, pa potekajo arheološka izkopavanja, ki razkrivajo predvsem plast razvoja Emone v 4. stoletju. To stoletje je bilo tako v zgodovini celotnega rimskega imperija kot tudi v bolj lokalni zgodovini Emone razburljivo. To je bilo stoletje uveljavljanja krščanstva, ki konec stoletja, leta 395, postane tudi edina uradna državna vera. V Emoni je sicer uveljavitev krščanstva dobro izpričana po sredini 4. stoletja, čeprav je krščanska skupnost tu obstajala že prej. Tako je na ozemlju Emone znan bazilikalni kompleks s krstilnico na območju insule XXXI, na območju insul XII in XIII v južnem delu mesta pa sta bili verjetno preprosti dvoranski cerkvi.

Za zadnjo tretjino 4. stoletja je sicer značilno, da je imperij ogrožal naraščajoči pritisk germansko-nomadskih ljudstev Alanov, Gotov in Hunov, a to je nekako pripomoglo tudi k razcvetu Emone v tistem času, saj je bil ta najverjetneje povezan s povečano prisotnostjo vojaštva. Tedaj so, kot je v besedilu Rimsko mesto. Med severnim Jadranom in Podonavjem zapisal arheolog Andrej Gaspari, začeli obnavljati obzidje in forum ter graditi večje javne termalne in zabaviščne komplekse in preurejati večino insul. Arheološko so dokumentirani združevanje stavbnih parcel v eno, razširitve dvorišč do obzidja in urejanje vrtov v opuščenih delih insul.

Kaj je razveselilo arheologe?
Arheologi trenutno raziskujejo predvsem na lokaciji insul 46 in 27, ki sta bili blizu foruma, zato so imeli tam svoje hiše imenitnejši prebivalci. 'Posodabljanje' kulture bivanja na aktualnem 550 kvadratnih metrov velikem izkopavališču izkazujejo hipokavsti, mozaiki, telovadnice in svinčena cev. O najbolj presenetljivih najdbah pa je vodja izkopavanj Blaž Orehek novinarju Matevžu Breclju povedal: "Nas je presenetila predvsem najdba bazena iz 4. stoletja, ki je precej globoko vkopan, vsaj 80 centimetrov, in zelo dobro zatesnjen ter se je uporabljal za kopanje z mrzlo vodo. Druga zanimiva najdba pa je koščica breskve iz konteksta peči iz 4. stoletja."

NUK II. bo zrasel iz arheologije
Posnetki izkopavanj, ki bodo predvidoma potekala do konca marca, so dragoceni tudi zato, ker bodo po koncu izkopavanj in dokumentiranja lokacijo zasuli. Le del arheologije bo prezentiran v novem NUK-u. O navzočnosti Emone v novi knjižnici in vezi med obema časovno zelo oddaljenima plastema razvoja mesta na tej lokaciji je Matija Bevk iz biroja Bevk Perović arhitekti povedal: "Knjižnico smo postavili tako, da na neki način raste iz arheologije, ki je na nivoju minus dva metra od današnjega terena. To se pravi, da se bomo z dveh novih trgov, eden je pri Aškerčevi s strani Filozofske fakultete, drugi je s strani Križank, ki sta del javne površine, spustili na minus dva metra. Tam se bomo znašli med starimi zidovi, med starimi temelji. Predvsem pa ti prostori, ki so na nivoju minus dveh metrov, postanejo sestavni del knjižnice."

Hodili bomo torej med ostanki arheologije in odkrivali novo plast mesta, ki jo lahko sicer zdaj še podrobneje spoznamo na torkovih vodstvih po najdišču.

Bangladeš, kjer trdna tla skoraj v trenutku izginejo
O zgodovinskih plasteh pa težko govorimo v primeru velikega dela ozemlja Bangladeša. Dobršen del države namreč zavzema sicer v celoti 105.000 kvadratnih metrov velika delta reke Ganges (del je je tudi v Indiji). To ustreza površini nekje med površino Islandije in Gvatemale. Ta delta je aktivna, kar pomeni, da se zemlja dobesedno premika; zemljišča izginjajo, drugod nastajajo nova.

To je izhodišče glavnega angažmaja arhitektke Marine Tabassum, ki je o svojih rešitvah za stanovanjsko 'gradnjo' v teh razmerah govorila na novembrskih piranskih Dneh arhitekture. Nestabilna tla so eden od ključnih razlogov za to, da veliko Bangladeševcev v bivališča le malo investira, veliko bivališč je začasnih, hitro jih je mogoče sestaviti in razstaviti ter sestavne dele prenesti drugam. Sestavne dele lahko kupiš kar na tržnici. Zato Tabassum nekoliko šaljivo pravi, da so Bangladeševci 'zapakirano' hišo izumili 300 let pred Ikeo.

Na videz smešna, a razmeram prilagojena hiška na dolgih nogah
Med pandemijo covida 19, ko niso imeli drugega dela, je Tabassum s sodelavci razvila hišo, prilagojeno razmeram v Bangladešu. Pravzaprav hiško, na kar namiguje že ime khudi bari oziroma majhna hiška. To je mobilno modularno bivališče iz čvrstega in lahkega bambusa ter jeklenih spojev. Strošek za posamezno enoto je 450 dolarjev, kar se zdi malo, vendar je za mnogo Bangladeševcev to veliko. Hiška je na videz nekoliko smešna; bivalni oziroma predvsem spalni prostor podpirajo visoke noge, ki nudijo zaščito pred poplavami, ki se v deželi, v kateri trdna tla v povprečju ležijo na devetih metrih nadmorske višine, lahko pojavijo skoraj nepričakovano.

Iz več hišk lahko nastane konkretna hiša
Novinarki Andreji Kočar je Marina Tabassum razložila tudi možnost nadgrajevanja osnovnega modula: "En sam modul lahko uporabljate kot hišo, če dodate še več modulov, lahko nastane večji prostor kot skupnostni center ali šola in prav za te namene se khudi bari uporablja v begunskih taboriščih." Ekipa Marine Tabassum je tako že 'intervenirala' v največje begunsko taborišče na svetu. To je Kutupalong, ki se je še posebej napolnilo leta 2017, ko je v Bangladeš uradno prišlo več kot 723.000 beguncev iz ljudstva Rohinga. Marina Tabassum se sicer ukvarja tudi z drugimi tipologijami gradnje. Najbolj znan in največkrat nagrajen projekt njenega biroja je tako mošeja Bait Ur Rouf v Daki. Več pa boste izvedeli danes zvečer.

Intelligens – inteligenca in ljudstvo na beneškem arhitekturnem bienalu
Marina Tabassum skuša ohranjati temeljno znanje na področju gradbeništva in spoštuje tradicijo. Njeno delo bi zlahka povezali s temeljno besedo naslova letošnjega beneškega arhitekturnega bienala. Kustos Carlo Ratti ga je naslovil Intelligens. Naravno. Umetno. Kolektivno. Prva beseda se navezuje tako na inteligenco kot tudi na latinsko besedo gens, ki pomeni ljudstvo. In inteligentno delo za ljudi je prav tisto, kar opredeljuje delo Marine Tabassum.

Ratti je sicer napovedal, da bo fokus letošnjega bienala predvsem na grajenem okolju in različnih disciplinah, ki ga oblikujejo; torej ne zgolj na delu arhitektov. To verjetno ni presenetljivo, če vemo, da je Ratti tudi gradbeni inženir.

KIP arhitekti, ki gredo tudi na gradbišče in v delavnice
Samemu procesu gradnje oziroma realizacije njihovih načrtov pa veliko pozornosti posvečajo tudi sodelavci arhitekturnega biroja KIP – Kosi in partnerji, ki bodo na 19. arhitekturnem bienalu predstavljali Slovenijo. Njihovo delo se ne konča z izdelavo načrtov, pač pa radi sodelujejo tudi z lokalnimi izvajalci in obrtniki, prihajajo na gradbišča in v delavnice.

KIP arhitekti opazujejo tudi vpliv digitalizacije arhitekturnih procesov in mehanizacijo gradnje ter pozornost usmerjajo na mojstrske veščine; opazujejo torej tisto, kar predstavlja ključno 'inteligenco' v procesu gradnje arhitekture, če se navežemo na Rattija.

Konkretneje, kaj bo ta mladi arhitekturni biro predstavil v Benetkah, pa boste izvedeli v današnjem Osmem dnevu, v katerem se bo z arhitektko Ano Kosi pogovarjala Teja D. Kunst.

Vabljeni k ogledu, danes ob 21.40 na TVS 1.