Nives Zalokar, umetnica, učiteljica joge in dolgoletna sodelavka Moderne galerije v Ljubljani, je v Avstraliji preživela dobro desetletje. Tja se je preselila z možem, ki se je rodil v Avstraliji. Najprej se je skozi vrsto dejavnosti, denimo pletenje in volontiranje, spoprijateljila s staroselkami in staroselci ter spoznala njihov način življenja. Nato je postala prva Slovenka z diplomo iz enega od avstralskih staroselskih jezikov in kultur Wiradjuri. Vse to ji omogoča edinstven vpogled v sodobno avstralsko družbo, ki še vedno ni opravila s svojo kolonialistično preteklostjo.

Nekaj dni pred snemanjem podkasta je avtorici članka priporočila knjigo avstralskega zgodovinarja Billa Gamagea z naslovom The Biggest Estate on Earth: How Aborigines Made Australia.

Takole sama povzema glavno bistvo te vplivne zgodovinske študije, ki na glavo obrača marsikatero predpostavko zahodnega pogleda na staroselske kulture: "Pred prihodom belcev je imela Avstralija podobo nekakšnega rajskega vrta. Ljudje so pozimi s požiganjem podrasti preprečevali požare. Skrbeli so za divje živali, in čeprav so jih lovili, so si razdelili plen in skrbeli za to, da so vse vrste preživele. Točno so vedeli, kje raste katera rastlina in kako jo zavarovati."

Zgodovino celine, ki se je na zahodne zemljevide vpisala šele v 17. stoletju, sogovornica v podkastu vidi kot zgodovino totalnega izkoriščanja staroselskih skupnosti. Znana je tako imenovana ukradena generacija staroselskih pripadnikov, ki so jih zahodni gospodarji na silo odvzemali staršem, jih prevzgajali in izkoriščali kot sužnje. "Spoznala sem ljudi, ki so jih v otroštvu ugrabili. To pomeni, da so še v 30. in 40. letih 20. stoletja izvajali prakso ugrabitev. Dekleta so vzgojili v gospodinjske pomočnice na velikih kmetijah, dečke pa v pastirje. Za Zahodnjake so delali brez plačila. Plačevati so jih začeli šele na začetku 20. stoletja, ampak ne z denarjem, temveč z rumom."

Tudi o sodobni Avstraliji nima visokega mnenja. Iz prve roke je spoznala, da je Avstralija razdeljena na dva svetova. "Belci večinoma nimajo pojma o zgodovini in jim niti ni do tega, da bi se kaj naučili. V šolah o črnih plateh kolonializma niso poučevali. Mnogi arhivi, ki pričajo o dogajanju med okupacijo staroselskih ozemelj, so bili do nedavnega zaprti." Rasizem je še kako živ, a pogosto ni ekspliciten, uteleša se v oblikah ignorance, diskriminacije in marginalizacije. "Staroselci živijo na robu družbe, v najrevnejših četrtih v mestu, v najbolj oddaljenih krajih na severnih ozemljih. Veliko pove podatek, da je več kot polovica ljudi v avstralskih zaporih staroselskega rodu. Gre za poškodovane skupnosti. Pred belci so živeli v tesnem stiku z naravo, imeli so neoporečno prehrano, niso poznali ’naših’ bolezni. Danes ima večina staroselcev sladkorno bolezen."

Kljub temu da Wiradjuri tvorijo največji staroselski narod v Novem Južnem Walesu, je njihov jezik skoraj izumrl zaradi posledic načrtnega kulturnega genocida. Prizadevanja za ohranjanje staroselskih jezikov so dobro zaživela šele v našem tisočletju. Nives Zalokar pravi, da ji je jezik wiradjuri odprl okno v popolnoma neznani svet, ki nima zveze s kapitalističnimi modeli: "V njihovem jeziku ni besed za razdvajanje in prilaščanje, na primer moj, tvoj, drugi, njihov. Ti ljudje si ne prilaščajo stvari, zemlje, drugih ljudi."

Med pogovorom se je izostrila nespravljiva razlika med staroselskim trajnostnim odnosom do sveta, ki temelji na spoštovanju, in kapitalističnim slepim izkoriščanjem le-tega. Nives Zalokar iskreno spregovori o muki prehoda in kulturnem šoku ob vrnitvi v domovino: "Če sem se hotela približati staroselcem, sem se morala otresti osnovnih pričakovanj, občutkov superiornosti in vsevednosti, ki sem jih gojila kot Zahodnjakinja. Vse se mi je podrlo. Zato se danes tukaj, v Sloveniji, počutim kot migrantka.«

Cikel avstralskega filma
Štirje filmi v ciklu se eksplicitno dotikajo tem, o katerih je potekala debata v podkastu: kolonializma in kapitalizma ter z njima tesno povezanega patriarhata. Nosilni film cikla – ki bo zaradi birokratskih razlogov predvajan kot zadnji v ciklu na koncu oktobra – je Prehod (po angleško Walkabout) britanskega režiserja Nicolasa Roega. Gre za delo, ki je s svojo sanjsko atmosfero in radikalnim političnim nabojem zagnalo avstralsko filmsko renesanso v 70. letih.

Zgodba je postavljena na največje in najbolj divje območje v Avstraliji, t. i. outback, ki jo v enaki meri določata lepota in okrutnost. V divjini, ki jo Roeg prikaže v halucinantni luči, kot nekaj opojnega in sanjskega, se za preživetje borita dva odraščajoča otroka iz privilegirane britanske družine. Nekega dne ju pred smrtonosno žejo reši staroselski najstnik, ki mora v sklopu obreda prehoda v odraslost preživeti šest mesecev v divjini.

Roegov film zavzema pomembno mesto v moderni avstralski kinematografiji zaradi modernega pogleda na razklanost avstralske družbe, saj je bil eden od prvih filmov, ki so zahodno superiornost sploh predstavili kot pereči družbeni problem. Glavna vloga je prvič v zgodovini pripadla staroselcu, tedaj komaj 16-letnemu Davidu Gulpililu, ki se je pozneje prelevil v eno od največjih filmskih zvezd staroselskega rodu.

Današnjemu občinstvu se bo upravičeno zdelo nenavadno, tudi sporno, da Gulpililovega govorjenja v filmu niso podnaslovili. Pri tem je treba imeti v mislih, da gre za film iz 70. let, ko je bila tudi zavest bolje ozaveščenih ljudi v osnovi še kolonialistična. A če pogledamo onkraj te pereče pomanjkljivosti filma, vidimo, da se moč Roegove klasike nahaja prav v načinih, kako je Zahodnjakom spodnesel predstave o sebi kot visoko civilizirani kulturi. Avstralska urbana naselja namreč Roeg prikaže v slogu italijanskega avtorja Michelangela Antonionija, kot prostore odtujenosti in brezosebnosti. Igra torej na klasični potujitveni učinek, ki potuji tisto, na kar smo navajeni. Ne staroselci, belci so tisti, ki zares živijo kot tujci v lastnem svetu. Prizori belcev, ki bivajo v brezosebnih stanovanjskih naseljih sredi puščave (ki so videti kot vesoljske postaje na tujem planetu), so posmehljivi in globoko ironični do zahodnega osvajalskega nagona. Že v uvodnem prizoru filma Roeg postreže z brutalno sekvenco očeta, ki hoče umoriti lastna otroka – film podčrta to nenavadno, iracionalno, destruktivno vedenje zblaznelega (navzven kajpak dostojnega in uglajenega) Britanca. Ta kritična, skorajda antropološka distanca do zahodne kulture, ki jo Roeg vidi kot nekaj čudaškega, iracionalnega in ponorelega, je imela močan vpliv na avstralski novi val v 70. letih – Roegovemu filmu je sledilo eno od najplodnejših in najbolj družbenokritičnih desetletij v avstralski kinematografiji.

Prehod je zelo večplasten film, ki deluje kot nekakšen kalejdoskop. Divjino enkrat prikazuje v njeni strašljivi, nedoumljivi in surovi obliki, drugič pa jo romantizira kot raj, v katerem otroci iz različnih kultur zaživijo kot prva biblijska družina daleč proč od družbenih zakonov. Enkrat se zdi, da je to film o nepremostljivem prepadu med zahodno kapitalistično in staroselsko kulturo, spet drugič pa romantična fantazija o njunem zlitju in prekoračenju razlik.

Cikel se sicer začenja z enim najbolj priljubljenih filmov iz 90. let. Gre za film Klavir (The Piano), viharno, patosa polno romantično melodramo, v kateri se novozelandska režiserka Jane Campion skozi ljubezensko zgodbo kritično loteva patriarhalnih in kolonialističnih struktur v družbi 19. stoletja. Čeprav je zgodba postavljena na Novo Zelandijo, film velja za večinsko avstralsko produkcijo. Kot avstralski kandidat se je tudi potegoval za glavnega oskarja in zmagal v treh kategorijah, za najboljšo igralko, najboljši scenarij in najboljšo igralko v stranski vlogi. Oskarja v tej kategoriji je prejela komaj 11-letna, a osupljivo prepričljiva Anna Paquin in s tem postala v zgodovini oskarjev druga najmlajša nagrajenka.

V ciklu bo tudi Muriel se poroči (Muriel's Wedding), edinstvena uspešnica iz 90. let, ki pod satirični drobnogled vzame malomeščansko okolje sodobne Avstralije – tudi tukaj imamo opraviti s potujitvenim učinkom. Satira zlagane provincialne, potrošniške, cenene družbe je neizprosna in hkrati strašansko zabavna. A to ni vse, režiserju P. J.-ju Hoganu je uspelo satiro dobro pregnesti tudi s sočutno in toplo komedijo o izgubljencih in pravem prijateljstvu.

Iz nabora del v ciklu je treba omeniti še film Resnica o Kellyjevi tolpi (True History of the Kelly Gang), stilizirano in visoko-proračunsko predelavo zgodbe o najbolj znanem avstralskem razbojniku Nedu Kellyu, ki je s svojo tolpo ustrahoval "deželo tam spodaj" v 70. letih 19. stoletja. Čeprav je umrl mlad, njegova življenjska zgodba dosega mitske razsežnosti, primerjajo ga z ameriškim Jessejem Jamesom in angleškim Robinom Hoodom. V avstralski popularni kulturi gre za občo kulturno referenco, o njem so bili napisani mnogi romani, zapete in deklamirane mnoge pesmi. V filmu iz leta 1970 ga je upodobil celo Mick Jagger, pevec skupine Rolling Stones.

Za konec še presenetljiv podatek: Avstralija je rojstna dežela najstarejšega igranega celovečernega filma v filmski zgodovini. Prav mit o Nedu Kellyju je bil osnova nememu vesternu z naslovom Zgodba Kellyjeve tolpe (The Story of the Kelly Gang), ki ga je vsestranski avstralski podjetnik Charles Tait posnel leta 1906. Ohranjenih je 21 minut tega filma izjemnega zgodovinskega pomena; ogledate si ga lahko na spletni strani Youtube.