Decembra mu je grozil izgon iz Slovenije, dva meseca pozneje, na Prešernovi proslavi, pa je prepeval verze Prešernove Zdravljice v bosanščini. Damir Avdić je eden najprodornejših pesnikov v glasbi z območja nekdanje Jugoslavije. O svojem statusu in ustvarjanju je spregovoril v oddaji NaGlas! TV Slovenija, kar povzemamo spodaj.

Damir Avdić je glasbenik, pesnik, igralec in pisatelj. V Slovenijo je prišel iz Bosne in Hercegovine pred sedmimi leti, za seboj je imel že dolgo umetniško pot. Z glasbo se je začel ukvarjati v rockovski skupini Rupa u zidu v rojstni Tuzli. Svojo prvo ploščo jim je uspelo izdati leto pred razpadom Jugoslavije, dve plošči so izdali med vojno v Bosni in Hercegovini in eno tik po koncu vojne. Avdić je potem odšel v Združene države Amerike, kjer pa ob delu za vsakdanje preživetje ni bilo prave možnosti za uveljavitev na glasbenem področju, zato se je vrnil nazaj v Bosno in Hercegovino, kjer je začel ustvarjati sam, brez skupine. Samo on, njegov glas in trda rokovska kitara. Vzporedno z glasbo je začel tudi pisati. Redno je prihajal na nastope v Slovenijo, leta 2009 pa se je sem tudi priselil, se tu poročil in si ustvaril družino.

Začniva z vašim zadnjim nastopom na Prešernovi proslavi. Kako ste doživeli povabilo režiserja Mareta Bulca, da Zdravljico odpojete v bosanskem jeziku?
Koncept se mi je zdel krasen. Mare mi je rekel, da bodo različni avtorji v svojih jezikih peli sedmo kitico Zdravljice. Zamisel se mi je zdela odlična. Takoj sem privolil, - Mareta poznam že od prej -, zlasti zato, ker je izpostavil himno. Slovenska himna v nasprotju s številnimi drugimi himnami ne poveličuje nacionalne identitete, temveč izpostavlja narod, svobodo, človeka na splošno. Zlasti zadnji verz "Ne vrag, le sosed bo mejak" je vrhunec. Dejstvo, da se je za vsakim nastopajočim vrtel prevod himne, je govorilo o tem, da so vsaj ljudje v dvorani, za tiste pred televizorji ne vem, prevod gledali vsaj šestkrat. V tem trenutku je to zelo dobro.

Kako gledate na proteste, ker so tujci, ki ustvarjajo v Sloveniji, na slovenski državni praznik peli slovensko himno v svojih jezikih?
Tega ne razumem. Vajen sem protestov. Tudi cenzure ne razumem. Ne poznam razlogov za to, o čemer je govoril Mare. Če je žica na meji, ne vidim razloga, da ne bi bila na odru. Po predstavi jo pospravijo, tista na meji pa ostaja. Zanima me, kdo jo bo prvi cenzuriral.

V Sloveniji imate mlado občinstvo, ki ne razume bosanskega jezika. Kako se sporazumevate?
Ni ravno tako mlado. Prihajajo mladi in takšni, ki razumejo. Ta, ki hoče, bo razumel, kateri koli jezik govorite. Tudi v nekdanji Jugoslaviji nismo znali slovensko, vendar smo se trudili, da bi razumeli slovenske skupine, zlasti iz pankovskega vala. Sprva je bilo eksotično, potem pa smo se pozanimali, o čem pojejo. Če vas nekaj res zanima, boste našli način, da izveste, o čem kdo govori.

Kdo posluša vašo glasbo? Vašo pesem Human Reich je na YouTubu poslušalo 50.000 ljudi. Razen v Sloveniji pogosto nastopate v Bosni, Srbiji in na Hrvaškem. Kdo hodi na vaše koncerte?
Različni ljudje. Ne morem jih postaviti v eno kategorijo. Od mlajših do starejših od mene. Različnih profilov. Z občinstvom imam srečo. Povsod prihajajo krasni ljudje. V teh letih sem številne spoznal in se z njimi spoprijateljil - od organizatorjev prek tehnikov do ljudi iz občinstva. Številne pozdravim pred koncerti.

Vaše pesmi so protikapitalistične. Izražate bes malega človeka, ki ga ne zastopa nobena institucija. Od kod ta bes? Kdo ali kaj vas je razjezilo?
Tega sam ne vidim kot bes. Je energija na nastopu. Energija kitare krepi ta izraz. Pravzaprav govorim o stvareh, kot jih vidim sam. Ne trudim se česar koli sporočati, je pa lepo, če ljudje v tem najdejo kaj zase.

Prvi album je bil precej intimen. Tudi zadnji Manjina je takšen.
Opazil sem, da se ljudje najdejo v intimnih rečeh. Morda bolj kot v splošnih. Pesmi s politično konotacijo 'udarijo na prvo'. To je jasno zaradi tega, kar nas obdaja. Opazil sem, da se številni najdejo v intimnih pesmih. Kljub različnosti je intima podobna.

Zanimivo je, da vsak vaš album spremlja tudi knjiga. Imate nekaj romanov in zbirko pesmi. Je ta istočasnost dveh zvrsti umetniškega izražanja naključna?
Naključno je. Pišem od nekdaj. To je nekako sovpadlo. Ob izidu prvega albuma Od trnja i žaoka je bil končan tudi roman Na krvi ćuprija. Izšla sta nekaj mesecev narazen, leta 2004. Album septembra, roman pa konec leta. Oba je objavil Zdenko Franjić za Slušaj najglasnije. Nekako je sovpadlo. Prvi album se zdi kot glasbena podlaga knjige in nasprotno. Potem se je to nadaljevalo. Enter Džehenem je izšel takoj za albumom Mrtvi su mrtvi, Kuda sestro po Život je raj ... dopolnjujejo se.

Kot številni slovenski umetniki imate tudi vi status samozaposlenega v kulturi, zaradi česar vam je decembra grozil izgon iz Slovenije. Kako je zdaj z vašim statusom?
Čakamo.

Na kaj?
Na odločitev ministrstva za notranje zadeve, kamor smo se pritožili.

Številni se sprašujejo, zakaj ne vzamete slovenskega državljanstva. Vemo, da ste poročeni s slovensko državljanko ...
Da, poudarjalo se je pet let statusa. Po petih letih lahko zaprosite za državljanstvo. Mislil sem, da gre za formalno podaljšanje, toda formalnost se je nekje zataknila. Počakal bom.

Pripravljate morda nov projekt?
Delam nenehno. Kmalu bi moral dokončati zbirko Priče iz San Francisca, ki sem jo napovedal z albumom Mein Kapital. Morda bo vmes prišlo še kaj drugega. Ne bi napovedoval, ker se vedno pojavi kaj drugega.