Kdo je bila torej Barbara Celjska, ki je mesto ob Savinji zapustila najkasneje po poroki z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim leta 1405, in se ni več vračala v Celje? Več o tej pomembni ženski poznega srednjega veka pri nas bo mogoče izvedeti na predavanju dr. Mije Oter Gorenčič, ki bo v soboto v Narodnem muzeju Slovenija predstavila umetnostno dediščino ženskih predstavnic grofov Celjskih.

Barbara Celjska, trojna kraljica, ki ji v poznosrednjeveški Evropi ni bilo enake
"Barbara Celjska je bila med politično najdejavnejšimi kraljicami svojega časa v Evropi. V času Sigismundove odsotnosti je imela pooblastila za vodenje kraljestva in kot ena najbogatejših evropskih kraljic bila celo med njegovimi najpomembnejšimi posojilodajalci. Govorila je več jezikov, veliko potovala in imela velik političen vpliv v samem vrhu evropske elite. Leta 1429 je ustanovila damski viteški red feniksa, čemur prav tako težko najdemo primerjavo," pove dr. Oter Gorenčičeva, vodja projekta.

V soboto v Narodnem muzeju Slovenije pripravljajo Dan grofov Celjskih. Zamislili so si ga kot celodnevno brezplačno prireditev, na kateri bodo dediščino grofov Celjskih osvetlili strokovnjaki grofov Celjskih dr. Jure Krajšek, dr. Tomaž Lazar, dr. Mija Oter Gorenčič, dr. Gorazd Bence, dr. Miha Kosi in dr. Igor Sapač. Pripravljajo tudi ustvarjalne delavnice na temo pisanja srednjeveške kaligrafije in prikazi srednjeveških veščin bojevanja in umetnosti.

Zamere v rodbini, pozaba po izumrtju
Čeprav nepregledno množico dokumentov, povezanih z grofi Celjskimi, hranijo v več kot sedemdesetih evropskih arhivih, samo v Arhivu RS hranijo 738 originalov (od. 2. pol. 13. stoletja do 1456), pa se je na slovenskih tleh ohranilo zelo malo drobnega gradiva iz tistega časa. Vzrokov je več. "Pomanjkanje materialne zapuščine grofov Celjskih gre gotovo pripisati predvsem temu, da po njihovem izumrtju ni bilo nikogar, ki bi želel negovati spomin na rodbino Celjskih. Njihovo dediščino so si na koncu prisvojili Habsburžani, ki jim sicer ne bi mogli pripisovati teženj po načrtnem izbrisu spomina na Celjske. Vendarle pa so bili njihovi medsebojni odnosi zelo napeti. Predvsem med Ulrikom II. Celjskim in cesarjem Friderikom III. so obstajale tudi očitne osebne zamere in zato je lažje razumeti, da je bilo vladajoči habsburški dinastiji pozneje bolj prikladno dosežke Celjskih zamolčati kot pa javno poveličevati," pove dr. Tomaž Lazar, kustos v Narodnem muzeju Slovenije.

"Drugi dejavnik so nemirne razmere v slovenskem prostoru, ki se od konca Celjskih samo še stopnjujejo. Od šestdesetih let 15. stoletja beležimo vrhunec uničujočih osmanskih vpadov, vmes se Habsburžani vpletejo še v vojno z ogrskim kraljem Matijo Korvinom. To je bilo zelo travmatično obdobje naše preteklosti in pomeni tudi oster mejnik oziroma preskok v "nove čase". Poznejše generacije za srednjeveško preteklost dolgo ne kažejo posebnega zanimanja. Navsezadnje imajo toliko aktualnih izzivov, da niti ne razvijajo kake otipljive zgodovinske zavesti. V tem pogledu so osebnosti, kot je bil Valvasor, dosti bolj izjema kot pravilo," še doda Lazar.

Obdobje romantike prinese nov odnos
Odnos do srednjega veka se spremeni šele sredi 19. stoletja, v času romantike, historicizma in nacionalizma, ko idealizirana "doba viteštva" naenkrat spet postane zelo privlačna. Grofje Celjski pa ravno tako, saj jih je mogoče izkoristiti kot npr. junake, ki kljubujejo Habsburžanom, si prizadevajo združiti slovenski ali kar jugoslovanski prostor, skratka marsikaj, kar je tisti hip ustrezalo določeni ideologiji, razloži Lazar.

Večina njihove zapuščine je že zdavnaj nepovratno izgubljena
Toda ta miselni preskok se zgodi v času, ko je večina srednjeveške materialne dediščine že propadla, poudari. Kot dober primer omeni družinsko grobnico grofov Celjskih, iz katere so rešili zgolj lobanje pokojnikov, danes razstavljene v Pokrajinskem muzeju Celje. Z izjemo teh posmrtnih ostankov in seveda korpusa listinskih dokumentov, razpršenih po tako rekoč vsej Evropi, pa se je drugih fizičnih predmetov, neposredno povezanih s posameznimi člani rodbine Celjskih, ohranilo presenetljivo malo. "Res lahko obžalujemo, da se slovenska arheologija z obdobjem poznega srednjega veka vse do nedavnega ni bolj sistematično ukvarjala, saj bi s svojimi raziskavami lahko bistveno obogatila naše poznavanje materialnega sveta Celjskih. Po drugi strani pa se moramo vseeno zavedati, da je večina njihove zares reprezentativne, najdragocenejše materialne zapuščine že zdavnaj nepovratno izgubljena. Sploh bolj dragoceni predmeti, kot je npr. osebna noša, nakit, orožje ipd., ki niso bili nikoli preprosto odvrženi, temveč so se po izumrtju Celjskih porazgubili med nove lastnike."

Z umetnostjo vojskovanja v sam vrh srednjeevropske plemiške elite
Tomaž Lazar bo v soboto ob 10.15 predaval o vojni umetnosti grofov Celjskih. Ti so na višku svoje moči okrog leta 1425 posedovali več kot 125 gradov na območju današnje Slovenije in zunaj njenih meja. Grad je bil simbol oblasti in s tem se Celjani izkazujejo, tudi realno, kot politično najmočnejša poznosrednjeveška rodbina. Kot pove Lazar, se je grofom Celjskim v vrh srednjeevropske plemiške elite uspelo prebiti v manj kot stoletju, v veliki meri prav po zaslugi vojaških dosežkov. Sredi 14. stoletja je podlago za ta vzpon izgradil predvsem Ulrik I., že od najstniških let najemniški vojak, ki je v svoji karieri prekrižaril tako rekoč vso srednjo Evropo, Balkan, Italijo ter vmes opravil še skok do Brandenburga in križarski pohod v Prusijo. Njegovi najzvestejši delodajalci so bili Habsburžani. Na višku moči jim je Ulrik skupaj z bratom Hermanom I. služil kot vodja prave zasebne vojske 100 oklepljenih konjenikov in 100 samostrelcev, vojaška služba pa je Celjskim prinesla bogata plačila zlasti v obliki zastavljenih posesti.

To je postal temelj rodbinske politike, ko so Celjski z najemništvom in denarnimi posojili več desetletij služili habsburškim vojvodam, a so se na njihov račun hkrati tudi toliko okrepili, da so začeli stremeti po lastni neodvisni kneževini. Oče te strategije je bil Herman II., udejanjiti pa jo je poskusil predvsem njegov vnuk Ulrik II. Kot človek zelo energičnega, ognjevitega značaja je postal osrednji nasprotnik habsburškega vojvode, pozneje cesarja Friderika V. oz. III.

Ulrik II. je v primerjavi s svojimi predhodniki veliko agresivneje izkoriščal rodbinsko vojaško moč. Celjski so se tako v letih 1437–1443 vpletli v velik spopad s Friderikom Habsburškim, da bi si izborili neodvisno knežjo oblast na svojih ozemljih. Njihova vojska pod poveljstvom češkega najemnika Jana Vitovca je prva leta na Štajerskem in Kranjskem dosegla številne uspehe. Leta 1442 je v velikopotezni ofenzivi celo oblegala Ljubljano in Novo mesto, vendar je ta operacija nazadnje spodletela in Celjske prisilila v neugoden mirovni sporazum.

"A tudi na drugih frontah je bil Ulrik II. skoraj vse odraslo življenje vpleten v vojskovanje. V letih 1440/1 se je vmešal v nasledstveno vojno na Ogrskem, leta 1450 je vodil velik vojni pohod proti roparskemu vitezu Pankraciju iz Holiča in dve leti pozneje sodeloval v uporu proti cesarju Frideriku III. Najintenzivneje pa se je vojskoval v hrvaških deželah. Tu je kljub trdoživemu odporu do poletja 1456 nazadnje dosegel svoj cilj, saj je z izjemo Klisa osvojil celotno Hrvaško, Slavonijo in Dalmacijo. Prav Ulrikove ambicije po širjenju oblasti na Ogrsko so ga na koncu stale življenja, saj je med križarskim pohodom v Beogradu novembra 1456 postal žrtev atentata, ki so ga organizirali ogrski plemiči," strne dr. Lazar.

Narodni muzej Slovenije hrani kar nekaj kosov orožja iz obravnavanega obdobja grofov
Celjskih, pa tudi več drugih predmetov.