Solveig Thorkildsen in Ingeborg Hornkjøl z Norveškega inštituta za kulturno dediščino (NIKU) sta v okviru izkopavanj na lokaciji Srednjeveškega parka odkrili dva predmeta, kost z napisom v stari norveščini in deščico, v kateri je besedilo tako v norveškem kot v latinskem jeziku. Še posebej pomembna najdba je kost: gre za najpomembnejše tovrstno odkritje v Oslu v zadnjih tridesetih letih, poroča revija Smithsonian.

Ekipa je za tisti dan delo že zaključevala, ko je Solveig Thorkildsen na tleh opazila večjo kost. "O, poglej, tule so pa rune," se je pošalila svojim kolegom. A ko je kost pobrala s tal in si jo ogledala, je ugotovila, da je v kost dejansko vrezanih 14 run. "Srce mi je razbijalo," je povzela za portal Science Norway. "Najti rune je bil zame najpomembnejši cilj teh izkopavanj." Simbole je neznani pisec vrezal v rebro velikega konja ali pa morda krave. V Oslu so doslej odkrili samo 27 kosti, popisanih na podoben način.

Le nekaj dni pozneje je bila za najdbo na vrsti Ingeborg Hornkjøl. V globokem jarku, ki ga je kar naprej zalivala voda, je opazila naplavljeno deščico. Tudi te rune – podobno kot tiste na kosti – so bile zapisane v srednjem veku.

Dvojna najdba bo norveškim strokovnjakom pomagala izvedeti več o srednjeveških prebivalcih Osla. Predmeta je sicer še treba testirati v laboratoriju, a po prvih ocenah datirata v obdobje med letoma 1100 in 1350.

Kaj je bilo vredno zapisati?
"Vsaka najdba run je pomembna, ker nas uči, kaj se je ljudem v srednjem veku zdelo pomembno in kaj so hoteli deliti z ljudmi okrog sebe," je za izjavo za javnost prispevala Kristel Zilmer, strokovnjakinja za rune z Univerze v Oslu. "Ti dve najdbi nas opominjata na raznolikost znanj in zanimanj ljudi tistih časov."

Prve analize Kristel Zilmer nakazujejo, da je lesena deščica z runami popisana na treh od štirih strani. Eden od napisov je latinska fraza manus Domine ali pa Domini, kar bi lahko bilo del psalma "V tvoje roke izročam svojega duha. Odrešil si me, o Gospod, Bog resnice." Srednjeveški kristjani so namreč pogosto v runah zapisovali preproste molitve.

Na deščici se pojavi tudi ime Bryngjerd, kar je najverjetneje ime ženske, ki je z runami izkazovala svojo pripadnost Bogu.

Zilmer ima tudi dve teoriji o pomenu run na kosti. Na njej je v norveščini zapisano "basmarþærbæin", kar je bodisi ime ali vzdevek ali pa beseda, ki opiše kost samo.

Strokovnjakinja za rune Karen Langsholt Holmqvist je za Science Norway pojasnila, da so rune kratki delci besedila, katerih pomen je v veliki meri odvisen od konteksta. V srednjem veku je znala brati in pisati samo družbena elita, velik del prebivalstva pa je najverjetneje znal prepoznati pogosto uporabljane rune, ki so se nanašale na fraze, imena ali zelo znana besedila.

Starodavni sokolar
December je bil zelo plodovit mesec za NIKU. Nekaj dni pred zgoraj opisanima najdbama so arheologi odkopali srednjeveško upodobitev človeka s krono, ki ima v roki sokola. Desetcentimetrska skulptura je vrezana v kost in je bila morda svoj čas ročaj noža ali kakega drugega orodja. Gre za eno najstarejših skandinavskih upodobitev sokolarstva, načina lova, pri katerem trenirane ptice ubijajo divjačino.

Arheologi ugibajo, da je upodobljeni vladar morda Håkon IV, ki je bil kralj v 13. stoletju in je bil znan po tem, da je dajal sokole kot darila.

Sokolarstvo je bil v srednjeveški Evropi priljubljen konjiček plemstva in kronanih glav (tako moških kot žensk). Ptice so bile izjemno drage, še dražje jih je bilo trenirati. Najcenejši še netreniran sokol je v 13. stoletju na Norveškem stal toliko kot 6 krav ali 2 konja. Ob tem se je treba zavedati, da so imele ptice 70-odstotno smrtnost.