Kip Wounded Indian (Ranjeni Indijanec) je leta 1850 ustvaril Peter Stephenson, ki se je zgledoval po starorimski mojstrovini Umirajoči Galec. Umetnina je bila dar Zvezi dobrodelnih mehanikov Massachusettsa in je bila v loži njihove stavbe tudi razstavljena.

Stavbo je Zveza leta 1958 prodala in obveljalo je, da je bil v kaosu selitve in prenašanja inventarja na druge lokacije kip po nesreči uničen, njegovi deli pa odvrženi. In pri tem bi ostalo, če se ne bi kip 30 let pozneje nenadoma pojavil v Chryslerjevem muzeju umetnosti v Norfolku v Virginii. Zveza mehanikov je žela leta 1999 začela na muzej pritiskati za vrnitev umetnine, a ker niso bili uspešni, so pred nekaj leti zaposlili strokovnjaka za ugotavljanje provenience. Dolgoletni spor je bil – zunaj sodišča – poravnan v začetku tega meseca, ki je muzej v Virginii pristal na to, da je treba kip vrniti v Boston.

"Dober občutek je, da smo kip dobili nazaj, ker se nam je resnično zdelo, da ni nobenega dvoma o tem, komu resnično pripada," je komentiral Peter Lemonias, nekdanji predsednik in blagajnik zveze, ki je bil na čelu odbora, zadolženega za vrnitev kipa. "Predvsem nas je begalo, kako nam je bil sploh odtujen."

Upodobitev "primitivnega" nasprotnika
Kip se v Boston vrača ravno v času, ko so številne umetnine 19. stoletja, ki upodabljajo staroselske Američane, deležne ponovnega vrednotenja in analize. Ranjeni Indijanec je, tako kot njegova antična predloga, upodobitev poraženega nasprotnika, ki je v očeh zmagovalca (in njegove kulture) dojeman kot "primitiven". Kip je nastal proti koncu t. i. dobe odstranjevanja, v kateri so staroselske narode belci potiskali proti zahodu in naseljevali njihovo nekdanje ozemlje. Umetnost tega časa je pogosto izraz nostalgije in mita o ameriški rasti ter prosperiteti, ki pa sta se zgodili na račun trpljenja staroselcev.

"Če pregledamo reprezentacije Indijancev v ameriški umetnosti, vidimo, da so pogosto upodobljeni v kontekstu tragedije, v klasičnem smislu usodnih in neobhodnih silnic, ki so pripeljale do usodnih posledic, kot da bi šlo za usodo," je za tiskovno agencijo AP pojasnil David Penney z Inštituta Smithsonian.

Lemonias je sicer mnenja, da je kip spoštljiv. "To je resen trenutek, morda njegov poslednji dih, in občutek imam, da Stephenson prizor opazuje z veliko mero empatije," je komentiral.

Muzej Chrysler je umetnino dobil od (zdaj že pokojnega) zbiratelja Jamesa Ricaua, ki je na trgu z umetninami pravzaprav "slovel" po tem, da ne more dokazati provenience nekaterih svojih zakladov. Trdil je, da je kip kupil od ugledne bostonske galerije leta 1967, a so iz galerije sporočili, da nimajo nobene dokumentacije o kaki transakciji.

Muzej je kip odkupil "v dobri veri", a so zdaj v izjavi za javnost potrdili, da je "v najboljšem interesu obeh strani", da se ga vrne na izvorno lokacijo. To naj bi se zgodilo v začetku septembra, še prej pa je treba določiti muzej, ki bo kip pripravljen hraniti in ga tudi javno razstaviti.

Penney opozarja, da bi bilo umetnino treba razstaviti zgolj in samo s primerno kontekstualizacijo. "Koristno bi bilo, če bi začeli ta kip dojemati na malo bolj kritičen način," pravi.