Relikvija je bila moška lobanja, ki je pripadala moškemu iz gorskega plemena iz okolice Malakule, otoka iz otočja Vanuatu . Kami o provenienci dragocenosti ni dvomil: "Ko sem jo videl, sem takoj vedel," je povedal. "Prepoznam jo in vem, kam spada, gor v goščavo."

Slovesnosti ob repatriaciji v prestolnici Port Vila se je udeležil tudi namestnik državnega sekretarja ZDA Kurt Campbell. V pacifiško otoško državo je pospremil pet zabojev človeških relikvij. S tem se je zaključila osemletna preiskava FBI-ja, za ZDA pa je bila to največja vrnitev tovrstnih predmetov v svoji zgodovini.

V dragocenem tovoru sta bili dve človeški lobanji in trije veliki kipci, ki jim staroselci pravijo rambaramp. V vsakega od kipcev je vdelana človeška lobanja z unikatno poslikavo, ki ponazarja poslednje obdobje pokojnikovega življenja.

Predmete, ki so bili najverjetneje ukradeni iz šamanove kolibe v gorski vasi, je FBI leta 2016 zasegel kot del zbirke umrlega newyorškega zbiratelja umetnin. Možakar je nakopičil več kot 200 svetih predmetov, ki so pripadali različnim staroselskim kulturam z vsega sveta.

"Obstaja trg za človeške ostanke"
"New York je umetniška prestolnica sveta in zato je tudi kriminalna prestolnica sveta," je komentiral Chris McKeogh, agent FBI-jevega oddelka za kriminal v polju umetnosti. "Ne vemo, kdo je relikvije ukradel in kdo jih je izvozil iz države, ampak obstaja pa trg za človeške ostanke. Na žalost jih ljudje preprodajajo in zbirajo."

Največji od kipcev iz Vanuatuja je dolg tri metre in pol in tehta 318 kilogramov. Njegov transport je bil največja logistična težava, s katero se je njegova ekipa kdaj spopadla, je priznal McKeogh. "Za nameček so to še zelo krhki predmeti, najbrž najbolj krhki, kar smo jih kdaj transportirali."

Na pomoč priskočijo antropologi
Ko so relikvije prišle v last FBI-ja, so jih shranili v svojih prostorih v New Yorku, v arhivu z nadzirano temperaturo, vzporedno pa odprli preiskavo njihovega izvora. Leta 2018 jih je študij pripeljal do profesorice antropologije Holly Cusack-McVeigh z Univerze v Indiani; postala je svetovalka policije za "ogromno zaseženo zbirko", so potrdili. Cusack-McVeigh je spodbudila svoje študente, da so pomagali po svetovnih muzejih iskati primerljive predmete. V muzeju na Novi Zelandiji so dejansko lahko identificirali rambarampe kot predmete iz Vanuatuja.

"V 18. in 19. stoletju je obstajala živahna trgovina s človeškimi lobanjami, pogrebnimi predmeti in svetimi predmeti različnih kulturnih skupnosti iz Tihega oceana," je antropologinja pojasnila za tiskovno agencijo Reuters.

Pleme Smol Nambas iz Malakule je rambarampe nehalo izdelovati pred 50 leti, ko so se spreobrnili v krščanstvo, je pojasnil Kami. S pomočjo posameznega artefakta se da identificirati pokojnik, za katerega je bil narejen.

Ko je človek umrl, ga pleme ni pokopalo; namesto tega so truplo postavili na oder, kjer je ležalo do 50 dni, preden so odstranili kosti. Po enem letu so izdelali kip, pokojnikovo lobanjo obložili z blatom in rastlinskimi materiali ter jo vdelali v skulpturo. Kip so postavili v hišo svečenika.

"Od tam so tatovi te predmete tudi odnesli," je pojasnil Kami. Rambarampa ne bi smeli hraniti zunaj meja Vanuatuja, opozarja, ker "gre za del človeškega bitja". "Res smo veseli, da lahko izrečemo dobrodošlico svojim prednikom – za nas je to vesela priložnost."

Muzej v Vanuatuju je tako zaznamoval svojo največjo zmago na področju repatriacije doslej. Še vedno pa si prizadevajo za vrnitev številnih relikvij z vsega sveta, opozarjajo. "Globoko spoštujemo kulturno dediščino in svetost teh artefaktov," je na tiskovni konferenci poudaril tudi Campbell.