Ob urbanističnih in arhitekturnih vprašanjih tudi strokovnjaki zelo redko pomislimo na svetlobo, ki pomembno soustvarja podobo in kontekst grajenega prostora. Govorimo tako o naravni dnevni svetlobi kot o umetni nočni osvetlitvi, zlasti ta pa je postala aktualna tudi ob letošnjih visokih cenah energentov. V Sloveniji je bilo pred kratkim sproženo javno vprašanje o upravičenosti nočnega osvetljevanja cerkva, v Nemčiji pa so že napovedali ukinitev nočne osvetlitve javnih stavb, s čimer naj bi (sicer minimalno) privarčevali v skupni porabi električne energije.

Navadno so tako osvetljena zgodovinska jedra, mestne hiše, samostani, cerkve in drugi spomeniki ter območja kulturne dediščine, ki jih želimo zaradi simbolne vrednosti posebej prezentirati tudi v nočnem času, s čimer dosežemo njihovo novo vizualno estetizacijo. Med takšne spomenike sodi tudi župnijska cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški, ki je osrednja sakralna arhitektura arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani. Skupaj z drugimi mojstrovimi deli iz ljubljanske dobe je bila 28. julija lani uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine, in sicer pod nazivom Dela Jožeta Plečnika v Ljubljani – urbano oblikovanje po meri človeka. Šišenska cerkev je bila sicer ponoči osvetljena že več desetletij, a je zadnja leta potekal projekt prenove osvetlitve zvonika kot najbolj izstopajočega arhitekturnega dela. Končan projekt lahko vidimo tudi kot prispevek k praznovanju letošnje stopetdesetletnice Plečnikovega rojstva in posebnega jubilejnega Plečnikovega leta. Avtor nove osvetlitve je prof. dr. Tomaž Novljan, ki se na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani posveča prav temi svetlobe v arhitekturi. Kot mednarodno prepoznaven strokovnjak na tem področju je sodeloval pri številnih projektih osvetlitve javnih stavb, tudi paviljona Mies van der Rohe in Gaudijeve cerkve Sagrada Familia v Barceloni.

Na kakšen način ste zasnovali novo osvetlitev zvonika Plečnikove cerkve sv. Frančiška Asiškega v Šiški?
Osvetlitev zvonika Plečnikove cerkve v Šiški je zasnovana na malce drugačnem principu kot običajno. V tem primeru gre za osvetlitev "od znotraj", ki ima poleg tehnološko-oblikovalske specifičnosti tudi močan simbolni pomen. Kot sakralen objekt, ki simbolizira oziroma "materializira" vero, ne deluje zgolj kot neke vrste svetilnik v prostoru, temveč izraža svoje bistvo od znotraj navzven, kot naj bi tudi prava vera pri človeku prihajala od znotraj navzven ter tako pozitivno in hkrati neprisilno vplivala na vsakogar in na vse okoli sebe. Tako je zasnovana tudi nova osvetlitev.

Odgovorili ste izrazito simbolno, vendar me vseeno zanima, kako ste takšen način osvetlitve "od znotraj" konkretno zasnovali? Ko smo si novo osvetlitev ogledali, smo videli izjemen estetski premik v nočni podobi Plečnikovega zvonika.
Za koncept osvetlitve od znotraj smo se odločili tudi zato, ker Plečnikova arhitektura v tem primeru to dopušča. Zvonik je zasnovan zelo transparentno, z dvema okroglima stebriščema, tako da "notranjost" tudi podnevi ni temna, zvečer pa notranjosti dodamo samo malo svetlobe in s tem pokažemo tudi ustroj konstrukcije, ki nosi zvonove. Svetloba je pri tem usmerjena v strop, od koder se enakomerno razpršuje po notranjosti. Da smo se izognili premočnim svetlo-temnim kontrastom, smo z zunanje strani linijsko osvetlili še balustrado ter spodnji okrogli del zvonika, kjer se štiri koničaste piramide odčrtavajo temno, kot nekakšni "stražarji" zgornjega dela zvonika. Ker je značilni del zvonika tudi streha, smo na spodnjem robu namestili drobne reflektorje (vsak približno v velikosti kreditne kartice), ki topli belini dodajo nekaj odbite značilne zelene barve strešne kritine zvonika. Montaža teh reflektorjev je bila razmeroma zahtevna, saj primerno visokega dvigala ni bilo na razpolago, delo so morali opraviti monterji, ki so bili za ta namen obešeni na posebnih vrveh. Pri izvedbi je na svoj način "sodelovala" tudi pandemija, tako v obliki težav z dobavami svetilk kot tudi z njihovo montažo na zvonik.

Pri projektu pa sta sodelovala še podjetje Javna razsvetljava Ljubljana in Zavod za varstvo kulturne dediščine?
Seveda, brez uporabe sodobne svetlobne LED-tehnike, ki jo je priskrbel gospod Marko Bizjak s podjetja Javna razsvetljava Ljubljana, tega projekta ne bilo mogoče realizirati tako. Predvsem pa me je gospod Bizjak pred leti povabil k sodelovanju k temu projektu. Ker gre pri objektu Plečnikove cerkve za zaščiteno arhitekturno dediščino, sem k sodelovanju povabil tudi kolegico Ireno Vesel, ki je posebej zadolžena za varovanje Plečnikove arhitekturne dediščine. Torej – ideja, tehnologija in nadzor – bi lahko na kratko poimenoval naše kompetence, čeprav so se naše vloge neprestano prepletale. Neke vrste simbioza, bi lahko rekli. Predvsem zaradi tega je projekt uspešno, skoraj, končan. Skoraj pravim zato, ker so potrebne še nekatere fine nastavitve svetlobne moči, da ne bo kateri od delov zvonika preveč ali pa premalo osvetljen. Ne zgolj zaradi čim manjšega svetlobnega onesnaženja, temveč tudi zaradi arhitekturne pripovedi same.

Svetlobno onesnaženje je pomembno vprašanje. Kakšen je torej ekološki pomen projekta?
Ekološki vidik je predvsem v porabi električne energije, saj razsvetljava LED v primerjavi z razsvetljavo s sijalkami porabi približno eno četrtino prejšnje priključne moči, hkrati pa s toplo belo svetlobo barvno ne degradira arhitekture. Tudi sama svetila in potrebna električna napeljava so na fasadi skoraj neopazni.

Kot arhitekt ste se posebej specializirali na temo svetlobe v arhitekturi in urbanizmu. Na kakšen način je svetloba soustvarjalka arhitekture in širšega prostora?
Na več načinov. Lahko je le funkcionalna. Da je svetlo, da vidimo svojo okolico in preostale ljudi ter da se lahko premikamo po prostoru. Svetlobo pa lahko razumemo tudi kot arhitekturno soustvarjalko prostora. Tako, da 'govori' jezik arhitekture, da arhitekturo nekako podpira in nadgrajuje. To velja tako za naravno osvetlitev kot tudi za električno nokturno razsvetljavo. Seveda je oblikovati razsvetljavo z naravno svetlobo bistveno kompleksnejše kot z električno. Naravna svetloba je taka, kot je, v vsej svoji naključnosti in dinamiki, arhitektura se ji mora nekako prilagoditi. Poleg tega je tu še senca, ki je neizogibni 'sopotnik' svetlobe, jo pa lahko tudi izkoristimo v prid arhitekture. Bodisi kot likovni element arhitekture bodisi kot naraven regulator ugodne bivalne klime v prostoru. S tega vidika je to lahko zelo trajnostno, če hočete ekološko.

Kaj pa umetna osvetlitev?
Električna razsvetljava je, po drugi strani, bolj kontrolirana, saj lahko svetila poljubno obračamo, reguliramo njihovo moč, barvo, svetlobni snop itd. Ne glede na to ali se svetloba pojavi v grajenem ali v naravnem okolju, svetloba privlači, ustvarja, definira prostor, ga nadgrajuje, seveda pa ga lahko ob neustrezni uporabi tudi degradira. Nujno je sodelovanje med vsemi strokovnjaki, ki so vključeni v arhitekturni projekt, in pa – kar je najpomembnejše: osvetlitev je integralni del arhitekture, zato mora biti vključena v projekt od samega začetka, v konceptni in idejni fazi. Samo tako lahko osvetlitev upošteva vse posebnosti projekta, funkcijo, tektoniko, vedute, uporabljene materiale itd.

Dnevna in nočna podoba kulturnih spomenikov in spomeniških območij se seveda razlikujeta – kakšno je razmerje med naravno dnevno svetlobo in umetno nočno osvetlitvijo?
Na splošno sta pri osvetljevanju nokturnih ambientov mogoča dva pristopa. Po eni strani želimo ustvariti svetlobni ambient, ki bo čim bolj podoben dnevnemu, po drugi strani pa svetlobni ambient, ki bo prostorsko percepcijo obrnil v povsem novo, podnevi nevidno smer. Ne glede na prvi ali drugi koncept, se je treba izogibati premočni oziroma preveč intenzivni osvetlitvi, saj ta lahko degradira spomenik v celoti, njegov mikroambient, pa tudi njegovo barvo in teksturo, torej njegov material, ki sta ravno tako del osnovne pripovedi spomenika. Na dnevno svetlobo nimamo vpliva, saj se ta neprestano spreminja, bodisi glede na trenutne vremenske razmere bodisi glede na letne čase. Seveda tu in tam lahko z električno osvetlitvijo kakšen element malce korigiramo, več kot to pa ne. Pri nokturni osvetlitvi imamo bistveno več možnosti za oblikovanje svetlobe, hkrati pa tudi več možnosti za napake. Najpogostejši napaki sta preosvetljenost in nenačrtovane premočne, preveč kontrastne sence. Seveda sta tudi barvna temperatura in barva svetlobe dve veliki potencialni 'pasti', s katerima mora računati oblikovalec svetlobe in se jima izogibati v največji možni meri. Vedno je treba upoštevati material in njegovo teksturo ter barvo. Vsemu temu dodamo še potencialno svetlobno onesnaženje in seznam dilem, s katerimi se spoprijema oblikovalec svetlobe, se kar podaljšuje. Tehnologija LED je s seboj prinesla bistveno manjše dimenzije samih svetil, saj so posamezne svetilke tako majhne, da jih lahko pritrdimo skoraj na vsako površino, kar je sicer dobro, ker s svojimi korpusi vizualno ne obremenjujejo likovne podobe ambientov. Tudi njihova poraba električne energije je majhna. Hkrati pa je njihova majhnost, moč in barvitost tudi neke vrste skušnjava, predvsem za nestrokovnjake, pri čemer lahko pride do degradacije posameznega spomenika ali celotnega ambienta. Sodelovanje z institucijami za varstvo kulturne dediščine je nujno potrebno.

Kakšen izziv je torej osvetlitev objektov, ki imajo poseben simbolen pomen v nekem mestu oz. pokrajini?
Velik. Zelo velik. Hkrati pa je to strokovno zelo odgovorno delo, saj mora biti, poleg umetniške želje po kreaciji, prisotno tudi spoštovanje do nečesa, kar obstaja že dolgo, je starejše od nas samih in nas bo najbrž tudi preživelo. Tudi vpliv vsakršne osvetlitve na ožjo in na širšo okolico je pomemben, saj se v vsakem primeru z novo svetlobo v prostoru nekaj spremeni. V večinoma so taki objekti oziroma ambienti javno izpostavljeni v več družbenih plasteh: strokovni, kulturni …

Kakšna je praksa osvetljevanja pomembnih stavb v tujini in kakšna pri nas? Lahko predstavite nekaj primerov dobre prakse?
V različnih državah zelo različno. Odvisno, na kakšni ravni je svetlobna kultura in na splošno kultura prostora. Grobo rečeno je to pogojeno tudi nekako geografsko, vsaj kar se tiče Evrope. Območja, ki so bližje Mediteranu in ki imajo že sicer podnevi več sonca, so tudi pri nokturni zunanji osvetlitvi bolj "radodarna" s svetlobo. Bolj proti severu se odnos do svetlobe spreminja. Svetloba postaja dragocenejša, ker je je tudi v naravi manj, to pa se pozna tudi pri oblikovanju osvetlitve objektov. Na splošno bi lahko rekli, da je tehnologija LED omogočila bolj osvetlitve 'custom made' oz. osvetlitve po meri, kjer se lahko s svetlobo prilagajamo vsakokratni ambientalni situaciji – materialu, barvi, velikosti objekta, zgodovinskemu kontekstu, če želite.

Za konec morda še kakšen primer dobre prakse?
Kot primer dobre domače prakse bi gotovo lahko izpostavil kar zvonik cerkve sv. Frančiška Asiškega v Šiški. Kot primer nove prakse, ki pa je tudi boljša praksa. Ne samo zaradi tehnološko naprednejših svetil in posledično manj porabljene električne energije in manjšega svetlobnega onesnaženja okolice, temveč tudi zaradi prilagodljive nastavitve svetlosti po posameznih segmentih zvonika. Na splošno bi lahko rekel, da dobra nokturna osvetlitev arhitekturo dopolnjuje, da govori isti 'jezik', da poudari tisto, kar pri dnevni osvetljenosti ni tako izrazito, morda poudari kakšen žlahten material ali pa zanimiv detajl. Kakovostna osvetlitev lahko spremeni neprijeten, odbijajoč, degradiran ambient v prijetnega in vabljivega. Takšen primer sta dva, pred leti prenovljena podhoda – pri Moderni galeriji ter Plečnikov podhod v Ljubljani. Tudi ambient ljubljanske Cukrarne in podmostni prostor Fabianijevega mostu po mojem mnenju sodita med kakovostne osvetlitve. Na pravo priložnost pa čaka še veliko objektov Plečnikove arhitekturne dediščine, ki bi s celostnim in študijskim pristopom k osvetlitvi lahko postala nekaj, kar do zdaj še ni bila.