Med policami sem najprej pobrskal za kakšnim dobrim filmom in se odločil za Scarface, meni ljubega Briana de Palme. Film sem videl že nič kolikokrat, ampak v zadnjim petletju morda enkrat ali dvakrat in čas je bil za ponovno dozo poguma, norosti in jajc. Ko sem se prestavil med knjižne police, sem se razveselil knjige Paula Austerja Brooklynske norosti. Super! Že dolgo nisem bral nič dobrega (svojih knjig zaradi omenjenega nočem brati), Auster pa me je pred leti znal očarati z eno od svojih knjig, katere naslova se ta trenutek ne morem spomniti, pa tudi film Dim Ang Leeja, za katerega je gospod napisal scenarij, mi je bil lep, topel in zanimiv; Brooklyn sam pa me je že od nekdaj veliko bolj fasciniral kot v zrak štrleči Manhattan, ki mi ga je že v rani mladosti priskutil zakompleksani Woody Allen.
Tony Montana me je spravil malo k sebi, da sem že razmišljal o kakšnem nočnem izhodu, a me je vreme ustavilo. Obtičal sem na veceju s Paulom Austerjem v rokah.
Okej, začetek malo dolgočasen, kot je to navada, dokler te knjiga ne potegne, kot pravijo … Ampak, nekaj je imel ta Auster, tako da sem se večkrat umaknil na vece, kjer najraje berem in sem se radoveden prebijal dalje in se čedalje pogosteje spraševal, da kaj za enega vraga se moram ukvarjati s tem, dokler ni tam nekje na osemdeseti strani pisatelj začel težiti s 'hotelom Eksistenca'. Modroval je, da je ta 'hotel Eksistenca' kotiček duše, kamor se zateče notranji jaz, kjer odlagamo potlačene stvari in da ga ima tako rekoč vsak od nas. Ejejej, Pavle, Pavle, sem si mislil in brezkompromisno zabrisal njega in njegovo stvaritev tja nekam pod umivalnik.
Vseeno, vremenu in rdečemu alarmu navkljub, sem se namenil v noč. Grubarjev kanal ni grozil s kakšnim prestopom bregov, pa sem se lahko posvetil drugim mislim: žalostno je, da se moram strinjati s kolegom po peresu Charlesom Bukowskim, ki je bentil nad tem, kako prekleto malo je dobrih knjig. Tistih, napisanih z jajci, ki te potegnejo že s samo svojo zgodbo, ne glede na stilno izražanje, brez iskanja notranjih 'hotelov', filozofiranja in kar je še tega balasta. Obstaja kar nekaj avtorjev, ki so svoj prvenec (literarni ali filmski) naredili pogumno in brezkompromisno, a jih je že prvi uspeh pahnil v modrovanje in dokazovanje tega, kako globoki so sicer. Zagrešili so po mojem mnenju največjo napako: dali prednost všečnosti in intelektu pred jajci.
Naslednji dan sem zaradi posledic noči veliko časa presedel na veceju. V rokah sem spet (morda že tretjič) držal knjigo Nenada Stipanića Odlično je baviti se kriminalom. Pri naših južnih sosedih velja dečko, po profesiji sicer boksar, za utemeljitelja t. i. krotesknega realizma. Njegove zgodbe o izsiljevanju, zastraševanju in 'reketiranju' so straight, očiščene vsakega balasta in se berejo na dušek. Podobno je z njegovim sonarodnjakom Karakašem. Čisti realizem, brez iskanja nekih hotelov v sebi.
In pri nas? Letos me je Aleš Čar razveselil z romanom O znosnosti, takšne knjige imam rad. Še vedno čakam na novo branje izpod peresa kakšnega Moroviča, pa Virka in Dolenca … Okej, seveda dopuščam možnost, da sem sam premalo razgledan ali pa premalo načitan, sploh zadnje čase premalo delam v tej smeri. In da ne bi bil krivičen do koga, sem vzel v roke eno staro revijo Literatura, v upanju, da najdem kakšno novo, sveže ime, s katerim so mi v preteklosti že večkrat postregli. Namesto tega sem tam nekje na sredini naletel na transkribirano verzijo pogovora O urbani literaturi pri nas, ki se je dogajal enkrat 2007. leta v Klubu Cankarjevega doma. Ja, nekaj kritikov in nekaj pesnikov je razpravljalo o urbani literaturi. Govorilo se je veliko: o Homerju, pa Danteju, Whitmanu, Zupanu, Skubicu in še in še, sam pa sem se kislo nasmehnil, ko so govorili o Petru Semoliču in njegovi knjigi Prostor zate. Citiram oz. prepisujem:
D: Hočem reči, da je tam lirski jaz še vedno dovolj homogen, da prihaja do dovoljšnje prepišnosti, odprtosti za različne diskurzivne prakse.
K: Ja, toda odmik je ravno v tem, da ni multi, kar naj bi bilo pri drugih; pri njem nikoli ni bilo fascinacije nad mestom kot takim, če že govorimo o takih podkriterijih, temveč je zlit z nekim okoljem, ampak ne s problemi in jadikovanjem.
No, ne vem, kaj si Peter misli o vsem tem, sem pa prepričan, da ni zakričal kot Tony Montana na koncu Scarfacea: "You f… with me, You f… with the best!"
In ravno to je tisto, kar najbolj pogrešam.
Dušan Čater