V dneh po nenadni smrti in pred pogrebom Michaela Jacksona so se pred njegovim domom v Los Angelesu zbirale trume užaloščenih oboževalcev, 'opremljene' s transparenti, svečami in rožami v spomin na pokojnega kralja popa. V medije je pricurljala tudi žalostna vest, da je samo v sedmih urah po objavi novice, da je Jackson umrl, samomor naredilo več njegovih oboževalcev; ljudi je v težkih trenutkih bodril tudi duhovnik Jesse Jackson. Foto: EPA
V dneh po nenadni smrti in pred pogrebom Michaela Jacksona so se pred njegovim domom v Los Angelesu zbirale trume užaloščenih oboževalcev, 'opremljene' s transparenti, svečami in rožami v spomin na pokojnega kralja popa. V medije je pricurljala tudi žalostna vest, da je samo v sedmih urah po objavi novice, da je Jackson umrl, samomor naredilo več njegovih oboževalcev; ljudi je v težkih trenutkih bodril tudi duhovnik Jesse Jackson. Foto: EPA

V iztekajočem se letu smo bili - s trdovratnim računalniško zgeneriranim napevom "I gotta feeling that tonight’s gonna be a good night" (Black Eyed Peas) v podzavesti - priča noriji za vampirji (večina krivde leti na filmsko in knjižno franšizo Somrak) ter prepirom okrog tega, kako nas Kozoletova Slovenka predstavlja v tujini in ali je Svetlana Makarovič upravičeno prisolila zaušnico novinarju. Dočakali smo odprtje centra za urbano kulturo Kino Šiška, se pod nosom obrisali za obisk Madonne in romali čez mejo poslušat U2 ter pozdravili prenovljene prostore Moderne galerije. Navsezadnje smo se morali posloviti tudi od cele vrste znanih imen iz sveta slavnih, od Patricka Swayzeyja, Farrah Fawcett, Davida Carradina in seveda Michaela Jacksona, pa do Lesa Paula, Clauda Levi-Straussa, Petra Božiča in Boža Kosa.

Če je slika res vredna tisoč besed, vas vabimo k ogledu "gostobesednega" slovesa od leta 2009.

Kulturni prestolnici leta 2009 sta bili litovska prestolnica Vilna in Linz v Avstriji (na sliki). Avstrijci so na račun laskave titule menda našteli približno tri milijone obiskovalcev - je pa res, da je letošnje leto znova osvetlilo tudi najtemnejše poglavje linške zgodovine. V 'svojem najljubšem mestu' je Adolf Hitler namreč kanil zgraditi široke bulvarje in več reprezentativnih monumentalnih stavb, ki so večinoma ostale na papirju. Linz, ki bi lahko bil, je predstavila razstava Kulturhauptstadt des Führers (Firerjeva kulturna prestolnica), ki jo je obiskalo 60 tisoč ljudi. Linz je v tem letu pripravil približno 220 kulturnih dogodkov, Vilna pa zaradi krčevitega primeža recesije le pol toliko. Foto: EPA
Ob začetku češkega predsedovanja Evropski uniji je češki umetnik David Černy ob vhodu v palačo Justus Lipsius oziroma ob vhodu v prostore Sveta Evropske unije postavil veliko instalacijo Entropa, v kateri so bile države članice Evropske unije šaljivo (ali pa žaljivo) karikirane. Nekatere so ‘šalo’ prenesle slabše kot druge, še posebej Bolgarija (na sliki), ki jo je Černy ovekovečil kot turško stranišče ‘na počep’. Čehi so se morali opravičiti, stranišče so zakrili s črno rjuho, instalacije pa niso podrli. (Slovenija je bila predstavljena z napisom ‘Prvi turisti so bili tukaj leta 1213’, ki je namigoval na to, da gledamo nase z vidika tujih obiskovalcev). Foto: EPA
Letošnja dobitnika velike Prešernove nagrade sta postala igralka Štefanija Ana Drolc in akademski slikar Zmago Jeraj. V obrazložitvi Prešernove nagrade igralki Štefki Drolc je strokovna komisija zapisala, da jo uvrščamo v antologijo največjih slovenskih igralcev in igralk dvajsetega stoletja in zagotovo tudi v prvo desetletje enaindvajsetega stoletja. Igralka, ki je decembra 2008 dopolnila 85 let, je svoj življenjski sen začela uresničevati kot dekle najprej v dijaškem, nato v ljubiteljskem gledališču, pozneje pa je stala na domala vseh slovenskih gledaliških odrih. Foto: EPA
Zaradi stoletnice njegovega rojstva je leto 2009 minevalo tudi v znamenju Zorana Mušiča, ki ga sicer že štiri leta ni več med nami. Zoran Mušič je po drugi svetovni vojni, razpet med Parizom in Benetkami, ustvaril pomemben in obsežen opus avtorsko prepoznavnih slik in grafik, s katerim se je zapisal med najpomembnejše umetnike 20. stoletja. Mušičev opus je danes zakonsko zavarovan kot slovenska premična kulturna dediščina, njegova dela pa je mogoče najti v vseh največjih in najpomembnejših svetovnih galerijah ter muzejih. Foto: EPA
V Amsterdamu v okviru natečaja World Press Photo vsako leto izberejo najboljše fotografije preteklega leta; letos ni slovila vojna fotografija, temveč oborožena deložacija. Posledice gospodarske in finančne krize so morali izpostaviti tudi na izbrani fotografiji. Fotografija leta je postalo delo Anthonyja Suaua iz serije 'Ameriška ekonomija v krizi', ki prikazuje oborožen nadzor hiše, ki so jo morali zapustiti vsi stanovalci zaradi neplačanih hipotek. V obrazložitvi so zapisali, da je moč slike v njenih nasprotjih: videti je kot tipična konfliktna fotografija, v resnici pa gre le za izselitev ljudi iz zaplenjene hiše. 'Zdaj se torej vojna v svojem klasičnem smislu seli v domove ljudi, ki ne morejo več plačevati svojih računov.'
Tudi letošnja podelitev oskarjev je minila brez večjih presenečenj: najboljši film je postal Revni milijonar Dannyja Boyla, 'četverica velikih' pa je šla takole: Kate Winslet (za Bralca), Sean Penn (za Milk), Penelope Cruz (za Ljubezen v Barceloni) in Heath Ledger (Temni vitez). Nagrade v 'večjih' kategorijah so bile tako razdeljene po napovedih (edina izjema je morda Mickey Rourke, ki je v tekmi za najboljšega igralca izgubil proti Seanu Pennu). Zmaga filma Dannyja Boyla je morda znamenje, da skuša Hollywood splesti močnejše vezi s trendom neodvisnega filma, ki je še vedno v vzponu. Foto: EPA
Guggenheimov muzej v New Yorku še danes velja za eno najprepoznavnejših muzejskih stavb na svetu, a ob svoji inavguraciji leta 1959, ki je Frank Lloyd Wright ni dočakal (star skoraj 92 let je umrl le nekaj mesecev pred dokončanjem stavbe), je doživel poplavo kritik. Slovita polžasta zgradba je letos praznovala 50 let, kar so počastili tudi s pregledno razstavo, posvečeno Wrightu. Foto: EPA
V Cankarjevem domu so nekaj mesecev posvetili najnovejšim arheološkim najdbam Mehike, ki so nas popeljale v čas pred Kolumbom. Izkopavanja so potekala v zahodni Mehiki, kjer je na jugovzhodu Nayarita gradnja hidroelektričnega jeza omogočila nove raziskave, ki so prinesle povsem nova odkritja o zgodovini te države, ljubljanska razstava pa je bila tista, ki je te najdbe prvič razkazovala zunaj Mehike. Posebej natančno so predstavili t. i. tradicijo jaškastih grobnic, podzemnih struktur (takemu načinu pokopavanja sledimo od 300 pr. n. št. do nekje leta 600), ki so jih namenjali pokopu uglednih članov družbe. Foto: EPA
V 63. letu starosti je umrl slovenski grafični oblikovalec Miljenko Licul, lanski Prešernov nagrajenec. Eden izmed vidnejših vrhuncev njegove kariere je bila zmaga na natečaju za oblikovanje prvih slovenskih tolarjev - tako bankovcev kot kovancev - leta 1991, ob uvedbi evrov pa je znova oblikoval podobo slovenskih kovancev. Med njegove oblikovalske izdelke, s katerimi se Slovenci srečujemo vsak dan, sodijo tudi slovenski potni list, nova osebna izkaznica ter tudi nova zdravstvena izkaznica - kar pravzaprav pomeni, da je Licul na neki način oblikovalec slovenske identitete. Njegovo delo pa ni obsegalo le tovrstnega oblikovanja, saj je oblikoval tudi nov znak Univerze v Ljubljani, indeks in grafično podobo diplome, pa tudi najrazličnejše plakate, publikacije, koledarje, knjižno opremo, naslovnice (npr. Mladine), znamke ...
Marca se je v 85. letu starosti poslovil igralec Janez Škof, ki smo ga nazadnje videli v filmski Pokrajini št. 2 režiserja Vinka Möderndorferja. Dramski, filmski in televizijski igralec je pustil neizbrisen pečat v slovenski uprizoritveni umetnosti zadnjih petdesetih let. Njegova matična gledališka hiša je bilo Mestno gledališče ljubljansko, v katerem je Škof ustvaril okoli 50 vlog, od katerih mu je bila najbolj pri srcu vloga Kapetanoviča v Petanovi in Fritzovi priredbi Labichovega Gospoda Evstahija iz Šiške. Igralski profil Janeza Škofa so v veliki meri določale karakterne in humorne vloge, pogosto pa so ga zasedali v Cankarjevih igrah.
Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo preteklega leta, ki jo vsako leto podelijo ob sklepu tedna slovenske drame v Kranju, je letos dobila predstava Osvajalec (SNG Drama Ljubljana). Besedilo Andreja Hienga je metafora resnice, da vsako osvajanje nujno privede do uničenja; gre za resnico, ki je vedno bolj predstavna v sodobnem kaotičnem političnem in gospodarskem položaju. Pod režijskim vodstvom Dušana Jovanoviča je glavno vlogo mladeniča osvajalca Baltasarja naštudiral Marko Mandič, ob katerem so nastopili še Bojan Emeršič, Matija Rozman, Maša Derganc in Radko Polič. Osvajalec nas postavlja pred nesmiselnost vsakega osvajanja in je hkrati drama sveta. Foto: SNG Drama Ljubljana
Aprilski potres v osrednji Italiji je prizadel tudi mnoge zgodovinske spomenike; v Rimu so bile poškodovane slavne Karakalove terme, zgodovinsko jedro mesta L'Aquila pa je bilo naravnost opustošeno. V srednjeveškem mestu, ki ga mnogi označujejo za italijansko arhitekturno zakladnico, je nastala neprecenljiva škoda. Bazilika Santa Maria di Collemaggio v L'Aquili, stolnica, cerkev sv. Bernardina Sienskega in španska utrdba so bile močno poškodovane, prav tako na stotine cerkva v širšem območju Abruzza. V prihodnjih letih Italijane čaka dolga in trnova pot njihove obnove, italijanska vlada je za obnovo abruških spomenikov - mnogi med njimi so bili zgrajeni že v 13. stoletju - namenila 20 milijonov evrov. Foto: EPA
Letos je minilo 40 let, odkar je skupina študentov na vrh bloka VIII v Rožni dolini postavila oddajnik, ki je poslušalcem po Ljubljani poslal prve tri ure programa Radia Študent. Takrat še časovno skromen program, s katerim so se oglašali iz kleti omenjenega bloka ljubljanskega študentskega naselja, je bil neposreden produkt študentskih demonstracij konca 60. let. V štirih desetletjih se je njegov program razširil na 17 ur, radio pa se je uveljavil kot medij, ki v Slovenijo ni prinašal le sicer težko slišanih glasbenih izdelkov in zvrsti, ampak je tudi močno zaznamoval politično in kulturno dogajanje v Sloveniji. Ob svoji 40-letnici so radijci pripravili bogat in pester program: okrogle mize, razstave, filmske projekcije in veliko manifestacijo s koncertom 9. maja, torej natanko na dan, ko je RŠ prvič oddajal.
V Cannesu je že drugič slavil avstrijski režiser Michael Haneke: najvišjo nagrado, zlato palmo, je dobil njegov v črno-beli tehniki posneti film Beli trak, ki se je za nameček okitil še s pohvalo ekumenske žirije in nagrado kritike FIPRESCI. Za najboljšega igralca so razglasili v Avstriji rojenega Christopha Waltza (na sliki) za vlogo v filmu Inglourious Basterds Quentina Tarantina, najboljša igralka pa je postala 37-letna Francozinja Charlotte Gainsbourg, in sicer po zaslugi svoje vloge v kontroverznem (in na festivalu izžvižganem) Antichristu Larsa von Trierja Foto: EPA
Švica junija gosti največji sejem sodobne umetnosti na svetu, Art Basel. Leitmotiv letošnjega sejma, s katerim se je umetniški svet postavil po robu svetovni finančni krizi, je bil ‘namesto denarja izjemna kakovost’. Vseeno pa je Basel ponudil povsem drugačno panoramo sodobne umetnosti kot skoraj vzporedni beneški bienale: če so v Benetkah kraljevale instalacije, sta bila v Švici v ospredju slikarstvo in fotografija, manj pa je bilo šokantnih, grotesknih ali provokativnih kosov, ki so v prejšnjih letih presenečali na skoraj vsakem koraku (izjema je morda eksponat na sliki, MMMM iz delavnice Eve in Franca Mattesa v Brescii). V prej vrsto let preziranem in preživetem konceptu ‘lepote’ je umetniški svet v teh negotovih časih očitno našel uteho. Foto: EPA
Kurator 53. beneškega likovnega bienala Daniel Birnbaum je kot rdečo nit letošnje razstave izbral Ustvarjanje novih svetov (Fare Mondi). Slovenijo sta v Benetkah zastopala Miha Štrukelj s projektom x=0/y=0 Šum v procesu in Marjetica Potrč. Štrukelj je svoj projekt (na sliki) zastavil kot celostno umetnino, ki temelji na štirih vsebinsko-formalnih ravneh. sliki, stenski risbi, risbi in legosliki. Gre za povzem koncepta umetnikovega slikarskega procesa, ki temelji na dekonstrukciji slikovne površine z mrežo kot strukturno-konceptualno osnovo, znotraj katere se slika razgraja in na novo konstruira kot oblika razočaranega subjektivnega pogleda. Foto: EPA
Grčija se po desetletjih zavlačevanja in žolčnih prepirov zdaj končno lahko pohvali z velikopoteznim in arhitekturno drznim centrom za razstavljanje artefaktov svojega najpomembnejšega arheološkega najdišča: V Atenah je vrata odprl težko pričakovani Novi muzej Akropole, ki bi moral biti končan že do olimpijskih iger leta 2004, a se je zaradi sodnih bojev (v zvezi s 25 zgradbami, ki jih je bilo v imenu nove treba porušiti) vse skupaj zavleklo. Grki so tudi zato znova odprli fronto, ki se neuspešno vleče že desetletja: vztrajajo pri vračilu dragocenosti (t. i. Elginovih kipov iz marmorja) iz Britanskega muzeja v Londonu. Foto: EPA
19. dobitnik nagrade kresnik, ki jo na kresno noč podeljuje časopisna hiša Delo za najboljši roman leta, je postal Goran Vojnović z romanom Čefurji raus!. Nagrado je v avtorjevem imenu prevzel Aleksandar Rajaković - Sale v vlogi Marka Đorđića, literarnega junaka knjige. Roman Čefurji raus! je kmalu po izidu dvignil veliko prahu zaradi pozneje umaknjenega kazenskega pregona zoper avtorja. Sprožil je različne odzive - nekateri so ga kritizirali, drugi sprejeli z odobravanjem. V Večeru so o njem zapisali: ‘In je treba reči, da smo s tem romanom in z recepcijo tega romana končno spet ujeli svetovni tok. /.../ Vojnović je tako naš Hanif Kureishi ali Zadie Smith.’ Foto: MMC RTV SLO
25. junija je novica udarila kot strela z jasnega: Michael Jackson, najbrž največji popzvezdnik vseh časov, je umrl, še preden je dočakal 51. rojstni dan. Zanj je bil usoden prevelik odmerek močnega anestetika propofola, ki ga je jemal zaradi težav s spanjem. Michael je bil namreč pod silnim pritiskom: intenzivno se je pripravljal na serijo 50 koncertov v Londonu, s katerimi naj bi se dokončno poslovil od koncertnih odrov. Posnetki s teh vaj so kmalu po njegovi smrti prišli v kinodvorane kot dokumentarec This Is It, ki ga je pospremil tudi (ne ravno briljanten) singel z istim naslovom. Januarja bo Jackson postumno prejel še svoj 14. grammy, tokrat za življenjsko delo. Foto: EPA
25. junij je bil resnično žalosten dan za popkulturo: po dolgi bitki z rakom je umrla tudi ameriška igralka Farrah Fawcett, eden najbolj univerzalno prepoznavnih sekssimbolov sedemdesetih. Stara je bila 62 let. Teksaška lepotica, katere zaščitni znak so bili bujni kodri, se je med televizijske zvezde prebila leta 1976, in sicer z vlogo v TV-nanizanki Charliejevi angelčki (vseeno pa je Farrah v letih igranja v Charliejevih angelčkih več zaslužila s ‘tistim’ slavnim plakatom v enodelnih rdečih kopalkah kot pa s honorarjem, ki ga je prejela za igro). Dolgoletni partner Fawcettove Ryan O'Neal je po njeni smrti povedal, da je igralka tik pred smrtjo privolila v poroko z njim.
Minilo je 80 let od rojstva deklice, ki je zaradi smrti v koncentracijskem taborišču dočakala le 14 let. Ana Frank bi bila morda le ena izmed številnih neimenovanih žrtev nacističnih zločinov med drugo svetovno vojno, a je zaradi dnevnika, ki ga je pustila za seboj, njeno ime poznano po vsem svetu. Ob obletnici rojstva deklice, ki je v svojih zapisih pokazala neverjetno zrelo dojemanje življenja in sveta okoli sebe, so v Muzeju Ane Frank v Amsterdamu na ogled postavili njene izvirne dnevnike. Ti bodo odslej tudi del stalne razstave muzeja. Foto: EPA
V 77. letu je umrl Peter Božič, vidna osebnost slovenskega političnega življenja, pisatelj in eden glavnih predstavnikov absurdne dramatike v sodobni slovenski književnosti. Božič je veljal za enega zadnjih ustvarjajočih predstavnikov morda najpomembnejše literarne generacije na Slovenskem po drugi svetovni vojni, rojene okrog leta 1930. Ta generacija je skozi revije Beseda, Revija 57 in Perspektive, predvsem pa z lastnimi teksti z naglim rezom približala domačo ustvarjalnost sočasni evropski praksi, prežeti z modernizmom in eksistencializmom.(Slika: Miha Fras/Študentsk založba). Med njegovimi dramami so najbolj znane Človek v šipi, Zasilni izhod, Križišče, Vojaka Jošta ni, Kaznjenci, Dva brata in Komisar Kriš. Foto: Miha Fras
Tomaž Pandur v svoji (po lastni oceni) ‘najintimnejši predstavi’, Kaliguli, s pomočjo lika norega imperatorja slika pejsaž osamljenosti, zbuja željo po nemogočem in razmišlja o naravi gledališča; pri tem se je oprl predvsem na istoimensko dramo Alberta Camusa. Pandur je s svojo postavitvjo te drame absurda, ki si jo je zamislil za letno gledališče na Brionih, poleti obiskal še portoroški Avditorij. Nekdaj revolucionarna, zdaj pa predvsem prepoznavna Pandurjeva estetika tudi tokrat sloni na preciznem, monokromatičnem minimalizmu. Scenografija, ki precej spominja na lanski Barok in malo manj na drsni valj predlanske Tesla Electric Company, so po prostoru neslišno premikajoči se kvazibetonski monoliti, ki pred oči priklicujejo hladno veličino rimskega imperija. Foto: Aljoša Rebolj
Avgusta smo se spomnili na 40-letnico festivala Woodstock, ki je v kolektivnem spominu ostal zapisan kot dogodek, ki je v treh dneh združil vse, za kar se je zavzemala generacija ‘flower-power’: glasbo, ljubezen in omamo. Med občasno deževnim koncem tedna daljnega leta 1969 je nastopilo 32 največjih glasbenikov tistega časa, in čeprav so poznejše generacije podvig poskušale ponoviti, ni noben festival dosegel edinstvenosti prvega. Woodstock velja za enega največjih trenutkov v zgodovini glasbe - enega tistih, ki so spremenili zgodovino rock'n'rolla in sveta v celoti. Bi danes sploh imeli glasbene festivale, če ne bi bilo Woodstocka?
Avgust je bil očitno mesec glasbene nostalgije: minilo je tudi 40 let od izida albuma Abbey Road, zadnjega, ki so ga Beatli posneli skupaj. Abbey Road obenem krasi ena najprepoznavnejših naslovnic glasbenih albumov vseh časov, ki je bila že neštetokrat posnemana in parodirana. Fotografijo, na kateri John, Paul, George in Ringo odločno prečkajo cesto, je avgusta v Londonu skušalo 'reproducirati' na stotine oboževalcev, ki so pri tem za dalj časa popolnoma ohromili promet. Foto: EPA
Od retroobarvanih glasbenih prelomnic k futurističnim: leto so zaznamovali U2, ki so svoj najnovejši album No Line On The Horizon začeli predstavljati po Evropi. Tehnično revolucionarno zasnovana koncertna turneja 360 (revolucionarna zato, ker so okrogli oder praviloma okrog in okrog obdali z občinstvom), ki se je na začetku avgusta ustavila tudi v Zagrebu - in to kar dva dni zapored (čeprav je bil drugi koncert menda neprimerljivo boljši) -, je bila z naskokom najdobičkonosnejša leta - irskim veteranom je nakapala vrtoglavih 311,6 milijona dolarjev. A tovorjenje gromozanskega 'kremplja' po svetu je drag 'hec' - zato se po ameriškem kraku turneje U2 naslednje poletje znova vračajo v Evropo. In vstopnice so bile znova razprodane v hipu. Foto: EPA
Po osmih letih samotarjenja je septembra vrata znova odprl legendarni Kino Šiška. A pod starim imenom se skrivata nov koncept in podoba. ‘Center urbane kulture’, katerega obnovitvena vrednost je nekaj manj kot šest in pol milijona evrov, za Ljubljano pomeni medgeneracijsko kulturno stičišče, namenjeno koncertnim, gledališkim, plesnim in eksperimentalnim dogodkom (na leto naj bi jih bilo okrog 200), ob katerih se srečujejo ljubitelji sodobnih urbanih kulturnih smernic. Foto: MMC RTV SLO
Patrick Swayze, ki je zaslovel leta 1987 v Umazanem plesu, je v 58. letu izgubil boj z rakom na trebušni slinavki. Igralec, za katerega je ameriški tabloid National Enquirer že pred letom dni zapisal, da mu je ostalo le še nekaj tednov življenja, se je do konca pogumno bojeval s svojo boleznijo. Swayze se je rodil leta 1952 v Houstonu. Uspeh Umazanega plesa je nadgradil še s filmom Duh, v katerem je bila njegova soigralka Demi Moore. Njegovi filmi iz 80. let so The Outsiders, Red Dawn, Grandview U.S.A. in Youngblood, v 90. letih Point Break, Tall Tale in drugi ; leta 2001 je imel manjšo vlogo v kultni uspešnici Donnie Darko. Tudi pri nas pa je marsikoga pred TV-zaslone prikoval kot koprneči Orry Maine v seriji Sever in jug.
Nobelovo nagrado za književnost je dobila nemška pisateljica, pesnica in esejistka romunskega rodu Herta Müller. Ta črpa navdih za pisanje iz izkušnje romunskega totalitarizma, globoko pa jo je zaznamoval tudi oče, ki je bil član SS-ovih enot. Predhodna namigovanja, da je po dolgem času nagrajevanja proznih del čas, da Nobelovo nagrado za literaturo podelijo pesniku, so se torej izkazala za napačna. Nagrajenka v svojem delu opisuje predvsem temne strani življenja med diktaturo Nicolaeja Ceausescuja in neusmiljenost političnega izgnanstva. V slovenskem prevodu imamo roman Živalsko srce. Foto: EPA
Po svetovni premieri na sarajevskem filmskem festivalu in po gostovanju v Torontu je najnovejši film Damjana Kozoleta prišel tudi k nam: Slovenka, težko pričakovana in dolgo napovedovana zgodba o “mobiprostituciji” v slovenski prestolnici, je bila otvoritveni film 12. festivala slovenskega filma v Portorožu. Film se je nato podal na daljšo (in še trajajočo) turnejo po svetovnih festivalih, pozornost kritikov pa pritegne predvsem mlada, doslej neznana Nina Ivanišin v naslovni vlogi. ‘Z dolgimi črnimi lasmi in obrazom, ki skriva čustva, nam ponuja ganljivo in osupljivo igro. Z malo sreče lahko postane velika mednarodna zvezda in je definitivno eden izmed številnih razlogov, da si ogledate ta izreden film,’ je denimo zapisal dnevnik Film Dose, Nina pa je dobila tudi nagrado za najboljšo žensko vlogo na festivalu v Valenciji.
No, veliki zmagovalec 12. Festivala slovenskega filma pa je postal film 9.06 Igorja Šterka, ki je dobesedno pometel s konkurenco. Iz Portoroža je ekipa odšla z devetimi vesnami - za najboljši film, režijo, scenarij, za glavno moško vlogo (Igor Samobor), stransko žensko vlogo (Silva Čušin), za fotografijo, glasbo, montažo in zvok. 9:06 je minimalistična, komorna, intimna drama o kriminalistu Dušanu (Igor Samobor), ki preiskuje okoliščine samomora in pri tem počasi drsi v brezno depresije in osamljenosti ter postopoma vse bolj leze pod kožo pianistu Marjanu, ki je na videz brez pravega razloga s solkanskega mostu skočil v smrt.
Najvišje nacionalno priznanje za igralsko umetnost, Borštnikov prstan, si je letos nadela igralka Minu Kjuder. Kot je v obrazložitvi zapisala žirija, 'se v tem trenutku ni mogoče natančneje ozirati po dolgem in sijajnem potovanju Minu Kjuder po odrskih deskah od začetkov v Celju in v Dekameronu na televiziji do vrhuncev na mariborskem odru'. 'Mogoče se je le prikloniti temu ustvarjalnemu in bogatemu potovanju, ki jo je pripeljalo do Borštnikovega prstana.'
Maja je dvigoval prah v Cannesu, novembra pa ob gostovanju na Liffu tudi pri nas: Antikrist Larsa von Trierja, film, s katerim je Danec le še zakoličil svoj sloves najkontroverznejšega še živečega režiserja in ki ga je posnel, da bi ‘se ozdravil depresije’. Med razpravami o filmu je von Trier omenjal Augusta Strindberga - gotovo ne po po naključju; tudi sam se, podobno kot sloviti švedski dramatik, poslužuje izrazito simbolističnih prizorov. Sporočilo se zgosti predvsem v spopadu med razumom (pooseblja ga mož, psihoterapevt, ki hoče po sinovi smrti ženo ‘ozdraviti’ s kognitivno terapijo) in neobvladljivo močjo čustev tter skrivnosti. Pomemben motiv je tudi krutost narave, ki je popolno nasprotje človekovi dobrobiti; na tej točki je mogoče potegniti vzporednice z opusom Wernerja Herzoga.
Reden gost v medijih je bil od septembra naprej tudi režiser Roman Polanski, ki ga je na podlagi trideset let stare ameriške tiralice aretirala švicarska policija (ko je prispel v Zürich, da bi na tamkajšnjem filmskem festivalu prevzel nagrado za življenjsko delo). Sodne oblasti v Los Angelesu so podale zahtevo po izročitvi, saj želijo, da režiser odsluži kazen po spolnem škandalu s trinajstletnico leta 1978; po priznanju je iz strahu pred morebitno dosmrtno ječo iz ZDA pobegnil v Francijo in s pridobitvijo francoskega državljanstva zaščitil pred izročitvijo ZDA. A Polanski za zapahi ni ostal dolgo: trenutno čas že prebija v hišnem priporu v svoji gorski koči v elitnem zimovališču Gstaad. Foto: EPA
Konec decembra nas je pretresla še ena zvezdniška smrt: 31-letna Brittany Murphy, ki je zaslovela s filmi Nimaš pojma, 8 milj in Pravkar poročena (v zadnjem času pa je v javnosti ni bilo videti), je umrla zaradi zastoja srca; reševalci ji niso mogli več pomagati. Pokojničin mož, scenarist Simon Monjack, je zanikal namigovanja, da so bila za smrt njegove žene kriva zdravila na recept (čeprav so jih na njunem domu našli cel kup) ter da je imela težave z anoreksijo. Na božični večer so jo pokopali v ožjem družinskem krogu. V prihajajočem letu jo bomo lahko videli še v filmu The Expendables Sylvestra Stallona. Foto: EPA