Pod drobnogledom bodo predvsem muzeji, knjižnice in zasebne zbirke v ZDA, Veliki Britaniji, Franciji in na Japonskem. Kitajska zgodovina požig in rop cesarske palače (ki je bil "kazen" za mučenje in usmrtitev 18 poslanikov, ki so jih zahodne sile poslale v Peking) še danes razume kot eno največjih ponižanj v svoji zgodovini. Tamkajšnji strokovnjaki ocenjujejo, da se v dva tisoč različnih muzejih v 47 državah po vsem svetu več kot milijon in pol artefaktov, ki bi sodili na Kitajsko - nihče pa ne ve natančno, kaj vse je bilo odnešeno, saj je sezam dragocenosti v palači v omenjenem požaru zgorel. Za zdaj napovedujejo, da bi radi vse te predmete le "katalogizirali", a mednarodna javnost napoveduje, da bo to neizogibno privedlo do zahtev po vrnitvi.

V "katalogiziranju" ni nobene škode ...
Britanski muzej, ki se ponaša z veliko zbirko kitajske umetnosti, se obiska kitajskih strokovnjakov ne boji. Vodstvo muzeja se je odzvalo precej mirno in verjamejo, da tuji kitajski strokovnjaki želijo predmete v zbirki le katalogizirati. Še več, veselijo se srečanja s kolegi, čeprav do zdaj uradne napovedi njihovega obiska še niso dobili.

Prevelik zalogaj?
Pred kitajskimi izvedenci je vse prej kot lahka naloga: v muzejih, kakršna sta, denimo, britanski Victoria & Albert ali pa francoski Fontainebleau se bo morda našel kakšen kos pohištva, porcelana, rezbarija ali slika z jasno določljivim poreklom - ogromno kosov pa je šlo skozi roke cele vrste različnih zasebnih lastnikov, kar bi zelo otežilo raziskovanje njihovega porekla. Seveda pa se tudi najbolj kolosalen podvig začne s prvim korakom: Guo Daiheng, profesor pekinške univerze, v washingtonski kongresni knjižnici že preučuje na stotine starih fotografij, posnetih po ropanju cesarske palače.

Kitajska se je letos že burno odzvala na Chriestiejevo dražbo dveh bronastih živalskih glav, ki sta bili prej last umrlega modnega oblikovalca Yvesa Saint Laurenta in njegovega partnerja Pierra Bergéa (češ da ne gre "samo" za umetnine, ampak za simbol tega, da mora Kitajska zaščititi svojo zgodovino). Umetnini sta bili namreč prav tako ukradeni iz cesarske palače. No, kipca je takrat kupil neki Kitajec, ki pa svojega dejanja ni mogel podpreti z ničimer drugim kot z domoljubjem - petnajstih milijonov evrov, kolikor jih je obljubil za vsakega, sploh ni imel. Kitajska je skušala preprečiti dražbo in že grozila hiši Christie's s sankcijami, a dražbena hiša je vztrajala pri tem, da je prodaja povsem zakonita, kar je podprlo tudi francosko sodišče. Pierre Bergé je na poziv Pekinga, da vrne kulturno dediščino tja, kamor sodi, odvrnil, da je pripravljen kipa vrniti, če bo Kitajska spoštovala človekove pravice, vrnila Tibetu svobodo in dovolila dalajlami vrnitev na njihovo ozemlje.