Po ministrovih besedah mediji, ob tem dodaja, da je to do neke mere razumljivo, ves čas navajajo stališča nasprotnikov predloga NPK-ja, "za tiste, seveda manj glasne govorce, ki so v javni razpravi podprli predlog ali so ga bili pripravljeni sprejeti, čeprav so morda izrazili pomislek o kakšni posamezni rešitvi, se nihče ne zmeni."

V bistvu se proti NPK-ju zelo glasno opredeljuje nekaj področnih organizacij ali društev, večinoma zato, ker njihova področja niso obravnavana v maniri predhodnih NPK-jev, ocenjuje minister in kot najglasnejše izpostavi združenje nevladnih organizacij Asociacija. Nasprotovanje predlogu so, kot piše, izrazile tudi posebne skupine, npr. kolegij direktorjev slovenskih gledališč in nekateri vodilni predstavniki kulturnih institucij iz okrilja Mestne občine Ljubljana, ter skupina avtorjev enega izmed predlaganih modelov urejanja slovenske kulture SRČ, ki jo sestavljajo Borut Smrekar, Mitja Rotovnik in Vesna Čopič.

Po Peršakovih navedbah nasprotniki NPK-ja iz javnega sektorja zavračajo v predlogu nakazano stališče, da država ali lokalna skupnost smeta imeti stališče o obsegu in vsebini javne službe, in pričakujejo financiranje brez pogojev. Meni, da se od izvajalca v javnem sektorju verjetno sme pričakovati zagotavljanje dejavnosti v skladu s pričakovanimi standardi in obsegom.

"Skratka, določeni, resda ne nepomembni, del kulture zavrača predlog NPK-ja, čeprav ve, da je NPK vseeno pogoj in usmeritev za nujne spremembe sistema oz. zakonodaje in raje sprejema vztrajanje v prevladujoči anomalij, kot da bi morda kdo izgubil kakšno majhno prednost, ki jo trenutno ima," je zapisal minister. "Zelo pomenljivo je, da so proti zlasti tisti, ki so v ospredju, kar zadeva financiranje, ali pa so vsaj že lep čas bili, torej kulturni establišment."

Dotaknil se je tudi očitkov, da predlog razvoja kulture zanemarja določeno področje umetnosti ali kulture. Kot je zapisal, zakon od leta 2016 NPK opredeluje drugače kot v preteklosti, kritiki pa zahtevajo enak pristop kot pri pripravi preteklih štiriletnih predlogov, ko je bilo vsako področje kulture obravnavano posebej. A tak NPK po ministrovih besedah ni bil strategija kulture kot celote.

Kot je še zapisal, predlagatelj NPK-ja verjame, da je treba tak strateški dokument nujno misliti, zasnovati in uveljavljati z vidika kulture in njenega pomena ter vloge v celoti, nato pa znotraj tega okvira in glede na skupne cilje obravnavati odprta vprašanja in potrebe posameznega področja kulture ali umetnosti oz. sektorja.

Pet strateških področij kulturne politike je uveljavitev ustreznega statusa kulture, uzakonitev nujnih sistemskih sprememb, aktivacija legitimnih virov sredstev, decentralizacija financiranja kulture in odprava nesorazmerij pri financiranju iz javnih virov in čim bolj ambiciozno načrtovanje in izvajanje promocije in uveljavljanja slovenske kulture v mednarodnem okolju, je še zapisal minister.