dveh umetnikovih kolažev, ki si ju je prilastil, predvsem pa želel prodati z več mahinacijami.

Versajsko pritožbeno sodišče je tako ugodilo zahtevku potomcev Pierra Matissa (1900–1989), najmlajšega sina Henrija Matissa, za vrnitev dveh kolažev, skupno vrednih 4,5 milijona dolarjev (približno 3,8 milijona evrov). S tem so Pierrovi potomci dobili pravno bitko proti pariškemu strokovnjaku in trgovcu z umetninami Jeromu Le Blayu, ki jim mora kot zakonitim lastnikom vrniti umetnini, ki sta bili leta 2008 umaknjeni s Sotheby'seve dražbe v New Yorku.

Sodišče je odločilo, da Le Blayevo podjetje Côté Art ni delovalo v dobri veri, ko je trdilo, da sta deli last podjetja. V sodbi je zapisano, da je podjetje Rozven s sedežem v Hongkongu, ki je dražbeni hiši Sotheby's zaupalo umetnini, zgolj krinka, ki jo je Le Blay izkoristil kot del svojih mahinacij, s katerimi je hotel prikriti izvor kolažev.

Izmakljiva najemodajalka in njen partner
Družina trdi, da sta kolaža prišla iz velike množice del Henrija Matissa in drugih umetnikov, ki so pred časom izginila iz skladišča v bližini Pariza, ki ga je Pierre po očetovi smrti najemal od Lefebvre-Foineta, podjetja za umetniški material. Sodišče je odločilo, da si je dela nezakonito prisvojila Josette Lefebvre, dedinja bogastva družine Lefebvre.

Čeprav sodišče pravi, da ni nobenega dokaza, da je Le Blay vedel za to nezakonito prisvojitev, "je bil zagotovo zaskrbljen zaradi možnosti soočenja z zahtevkom Matissevih dedičev ", zato je poskušal zakriti svoje sledi. Med njegovimi prijemi so bili zahteva po molčečnosti Sotheby'sa, skrivanje za tujim podjetjem, določanje nedoslednih cen, ob tem pa naj bi celo prosili za neprave certifikate pri danes pokojni Josette Lefebvre, ko je že očitno izgubljala mentalne sposobnosti.

Še zmeraj pogrešanih na stotine del
Umetnikov vnuk Georges Matisse je za The Art Newspaper povedal, da je "zelo zadovoljen s sodbo", ki družini odpira pot do več stotih del, ki so še zmeraj pogrešana. Več sto so jih že izterjali od otrok Josette Lefebvre in njenega partnerja Jeana Robinota, ki je delal kot prevoznik podjetja Lefebvre-Foinet. Poraženi Le Blay, ki se ima še vedno možnost pritožiti na francoskem vrhovnem sodišču, zadeve za zdaj ni želel komentirati. Dejal je le, da potrebuje čas za preučitev sodbe, ki je že začela veljati.

Klic slikarstva, ki mu ni ubežal tako kot pravu
V kraju Le Cateau Cambresis leta 1869 rojeni Henri Matisse je sprva študiral pravo in po študiju tudi služboval v pravni pisarni. V poklicu, ki mu je sam pravil jalovo početje, ni našel pravega zadovoljstva. Da je njegov pravi klic slikarstvo, se je zavedel leta 1890 med boleznijo, ko je stricu dekoriral hišo in izdelal prvo platno Tihožitje s knjigami. Odpovedal se je pravu, odšel v Pariz, leta 1898 se je odpravil v London, nato bil krajši čas na Korziki, pozneje pa je ustvarjal v francoski prestolnici, od leta 1914 pa največ v južni Franciji.

Sprva so Matissa uvrščali med fauviste – zaradi nasičenih in žarečih barv, ki niso posnemale naslikane stvarnosti, ampak so se avtonomno izvile iz stoletne mimetične dikcije, ter divjega sloga je opredelitev skupine slikarjev kot Les Fauves (slov. divje zveri) bila mišljena posmehljivo, vendar se je smeri pozneje tudi prijela. Matisse je zaslovel kot predstavnik klasične smeri francoskega slikarstva.

Obrat h kolažu iz praktičnih razlogov
V njegovem opusu prevladujejo interierji, tihožitja, akti in pejsaži. V zadnjem obdobju je uporabljal tehniko kolaža, tudi zaradi šibkega zdravja, saj je po operaciji leta 1941 ostal priklenjen na posteljo. Pri izdelavi kolažev je uporabljal "skromne" materiale in osnovne tehnike ter tako ospredje postavil osnovne elemente, torej barve, oblike in vzorce. Škarje, papir, bucike – to je bilo vse, kar je veliki umetnik uporabljal v zadnjih letih svojega ustvarjanja. Umrl je leta 1954 v Nici v starosti 84 let.