Vladni odlok določa posebne režime za varstvo kulturne dediščine, ki dopolnjujejo varstvo naravnih vrednot. Sredstva za delovanje Krajinskega parka Ljubljansko barje zagotavlja ministrstvo za kmetijstvo in okolje, ministrstvo za kulturo pa namenja dodatna sredstva v vrednosti 15.000 evrov na letni ravni, ki so predvidena za sodelovanje v mednarodnem koordinacijskem odboru.

Zakaj Slovenija tri leta za Unescom?
Vlada je kolišča razglasila za kulturni spomenik tri leta po tem, ko je njihovo pomembnost potrdil Unesco. Ta je dobrih 150 let po odkritju prvega kolišča v Švici ter številnih raziskavah o življenju prazgodovinskih prebivalcev kolišč na obrobju Alp prepoznal neprecenljivo vrednost potopljene in zakopane dediščine ter leta 2011 kolišča umestil na seznam svetovne kulturne in naravne dediščine.

V Društvu slovenskih arheologov si pozno razglasitev vlade "razlagajo predvsem v smislu dolgih administrativnih poti". Tovrstne razglasitve so sicer precejšnja redkost, običajno zaradi lokalnih interesov, ki si omejitev v prostoru ne želijo, so pojasnili v društvu.

Prazgodovinska kolišča okoli Alp zajemajo 111 arheoloških najdišč v šestih državah - Švici, Avstriji, Franciji, Nemčiji, Italiji in Sloveniji. Spomeniško območje sestavljajo ostanki prazgodovinskih koliščarskih naselbin iz obdobja 5000 do 500 pr. n. št. Slovenski del obsega devet kolišč v dveh skupinah, ki ležijo na območju občine Ig, je zapisala kustosinja za prazgodovino v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane Irena Šinkovec. Ostaline prazgodovinskih kolišč na Ljubljanskem barju, ki jih arheologi raziskujejo že od leta 1875, so tako izjemen materialni vir o načinu življenja v tem delu Evrope.

Razglasitev, kot so zapisali na ministrstvu, posredno spodbuja možnost pridobivanja sredstev iz državnega proračuna in EU-sredstev, predvsem pa daje možnost predstavitve in razvijanja kulturnega turizma. Po besedah direktorice zavoda krajinski park Barbare Zupanc velja biti pri predstavitvi kolišč previden.

Nočejo postaviti "zabaviščnega parka"
Prvotni namen ni, da se barje spremeni zgolj v turistično zanimivost, ampak strokovna predstavitev z izobraževalno noto. V tujini so primeri dobrih rešitev, vendar vsi niso primerni - ureditev na Bodenskem jezeru je denimo stara 100 let. Da bi se razgrnilo čim več idej, bodo jeseni pripravili simpozij.

Kolišča so na območju občine Ig. Kot je povedal župan Janez Cimperman, si trenutno prizadevajo za pridobitev zemljišč, ki so v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS: "Dokler nimajo v lasti zemljišča, ne moremo začeti projekta." V mislih imajo namreč muzej na prostem. Za začetek bo treba zamenjati namembnost zemljišč iz kmetijske v stavbno, vendar glede na to, da je načrt nacionalnega pomena, ne bi smelo biti težav. Za projekt si obetajo tudi evropska sredstva, načrtujejo pa tudi odkup stavbe, ki je trenutno v lasti Cerkve. V njej bodo pripravili informacijsko pisarno.

Kot so pojasnili na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, s stališča varstva nepremične kulturne dediščine postavitev muzeja ni problematična. Projekt mora seveda zadostiti vsem zahtevam varstva dediščine v prostoru, tako kot to velja za vse drugovrstne posege, so zapisali. Tudi v Slovenskem arheološkem društvu so odgovorili, da načelnih zadržkov v zvezi s tovrstnimi načrti stroka nima. Lahko pa bi se ti pojavili ob konkretnih načrtih tako glede kraja postavitve kot glede zasnove muzeja, so opozorili.

Trenutno moramo biti zadovoljni z dvema tablama
Načrti za muzej na prostem ali vsaj dostojno predstavitev prazgodovinskih kolišč je še v zraku, za zdaj sta za obiskovalce Ljubljanskega barja na voljo le dve predstavitveni tabli ter razstava Koliščarji z Velikega jezera v Mladinskem domu na Igu, ki so jo pripravili v društvu Fran Govekar skupaj z ZRC SAZU. V društvu, ki po besedah njegove predsednice Alenke Jeraj s Krajinskim parkom dobro sodeluje, vsako poletje pripravijo tudi Koliščarski dan.

Kdo so bili skrivnostni ljudje na vodi?
Življenje koliščarjev je še vedno zavito v skrivnost. Idealistične predstave o srečnem življenju v vasi, zgrajeni sredi jezera, so že davno opuščene. Odkriti ostanki kljub raziskavam ne morejo zapolniti vseh vrzeli v poznavanju sveta koliščarjev. Med drugim ostaja večna skrivnost, kaj je vplivalo na ljudi, da so na Barju vztrajali kar 2.500 let, je zapisala Šinkovčeva. Koliščarji, ki naj bi dosegli približno polovico današnje povprečne starosti, so se preživljali s poljedelstvom in živinorejo. Med novejšimi odkritji je najstarejše leseno kolo z osjo na svetu, ki je v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled do 20. aprila.