Program Shooting Stars je v desetih letih opozoril na skoraj dvesto obetavnih imen evropskega filma, med njimi tudi na Daniela Craiga, Ludivine Sagnier, Daniela Bruehla, Franko Potente in Rachel Weisz, iz naših logov pa na Aleksandro Balmazovič in Ivo Krajnc, ki ju namerava Mandić pred odhodom še "izkoristiti" za zadnje napotke. Sicer pa si od poti v Nemčijo - poleg obveznega sprehoda po rdeči preprogi, tiskovnih konferenc in sklepanja poznanstev - obeta predvsem bolj "nekonkretne" koristi. In čeprav še ne načrtuje nenadnega prebega na tuje odre, se gostovanja na tujem ne bi branil: "Ljubljanska Drama je super, če bi me pa kdo zvlekel v kakšen tujinski projekt, pa niti slučajno ne bi nasprotoval. Seveda mislim na zanimive stvari. Se mi dopade tako tuji teater kot film. "

Akademija ni alfa in omega

Kaj pa golota?
In čeprav bi na berlinskem festivalu pričakovali filmske igralce, Mandić to sezono nase opozarja predvsem na odrskih deskah - nedavno je šokiral z doživeto vlogo v Ojdipu v Korintu, predstavi, v kateri mora kar precej minut preživeti v Adamovem kostumu. Je nad sramežljivostjo navadnih smrtnikov? "Za nobeno goloto mi ni žal, čeprav slišim veliko pomislekov. Prvič mi je bilo najtežje. Vsakič znova pa moram premagati en notranji sram. Golo telo je zanimivo, tudi to je v bistvu kostum."

Včasih preprosto ni tvoj dan
Seveda pa se tudi največjim kdaj "zalomi" - Mandić priznava, da v gledališču vsaka predstava preprosto ne more biti popolna. "Oh, pridejo dnevi s čudno razporejenimi planeti, ki so nam lahko vedno za izgovor, pa luna te na napačnem koncu zajaha, ves si prazen, utrujen, ne bi nič, in se res zgodi, da predstava ni tisto, kar bi morala biti oz. si sam s sabo nezadovoljen, ker ni in ni šlo iz tebe to, kar bi lahko. Ampak se ti in predstava že mogoče na naslednji pobereta. Slabe zareze te v bistvu spodbudijo k novemu prebujanju. Malo patetično, a je res," svojo taktiko proti monotoniji gledališkega ponavljanja razlaga igralec.

Žena je prvi kritik
Skoraj tolikšne pozornosti javnosti kot Mandić je deležna tudi njegova žena, prav tako igralskemu cehu zapisana Pia Zemljič. Zato poklica seveda ne moreta pustiti pred vrati. "Ko prideš do problema, zelo rabiš tistega, ki te pozna. Igralstvo, tako kot vsak drugi poklic, lahko izključiš zasebnosti, vendar se ti prikrade, sploh v zadnji fazi, pred premiero, tik pred snemanjem in med njim, saj si časovno in miselno (pa tudi telesno) zelo veliko časa z vlogo."

Kaj torej žene človeka, da postane igralec? Mora biti v njem kanček ekshibicionista ali narcisa? " Gotovo. In pa slast v maskiranju," je iskren Mandić.

Ana Jurc