"Življenje prinaša izkušnje, človek jih podzavestno pospravlja v predalčke. Ko čustveno dozorijo, ne zavestno, pa najdejo pot, nenadoma sam sebe presenetiš. Tako pišem jaz. Ne pišem z namenom," je razmišljanje o poteh, ki jih najdejo pesmi, ki jih ustvarja največji sodobni hrvaški glasbeni ustvarjalec Zlatan Stipišić - Gibonni.

Nedavno so v Ljubljani predstavili zbirko zgodb Drevo – napisalo jo je 26 avtorjev z območja nekdanje Jugoslavije. Navdih zanje pa so bile prav pesmi Zlatana Stipišića - Gibonnija. Idejo hrvaškega pisatelja Đorđa Matića, ki je tudi urednik zbirke, so sprejeli Zoran Predin, Kristian Novak in številni drugi. Zbirka Drevo je bila predstavljena na nedavnem Slovenskem knjižnem sejmu, ko je tudi nastal pogovor s priljubljenim hrvaškim zvezdnikom. Pogovoru lahko prisluhnete danes na TVS1 ob 12.30. Celotni intervju pa si lahko preberete tukaj:

V knjigi Drevo je 26 avtorjev napisalo zgodbe, ki so jih navdihnili vaši verzi. Kako ste se počutili, ko ste to slišali?
Čudovito. Ker je bila to nekakšna vrnitev na začetne nastavitve. To je bistvo pesmi. Pesem ni zato, da jo prikaže režiser in vidimo njegovo domišljijo. To nam je prinesla videoumetnost.
Gospod snemalec naj se ne jezi. Včasih je imel vsak človek v srcu svoje platno, po svoji meri in duši, v svoji glavi. Pesem je bila ključ, ki je odpiral projektor, da je vsak videl svoje slike.
V filmski industriji se je to še ohranilo. 99 odstotkov ljudem je knjiga bolj všeč kot film, če je film posnet po knjigi. Zakaj? Ker smo vedno sami zase najboljši režiserji. Zato se mi je ta zamisel zdela sijajna. Da imam končno pred seboj slike tega, kako so ljudje doživljali mojo pesem. To je nekaj novega, kar je pravzaprav zelo staro. Zdaj pa imam vprašanje za ljudi, ki so pisali. Na primer za Kristiana. So navdih verzi ali pesem? Ni pravila. Nikoli ne veš, kaj bo nekoga spodbudilo.

Ste imeli tudi vi kot avtor pesmi kaj besede pri tem?
Prosil sem jih samo, naj ne pišejo o meni. To ni recenzija. To ni odkrivanje ozadja pesmi, ampak vprašanje, kakšna čustva je v človeku prebudila in kaj si ob njej doživljal. Kakšna so njihova občutja, ne moja.

Ko smo pri občutjih – kako vaše pesmi nastajajo? O kakšnih občutjih pišete?
Mislim, da življenje prinaša izkušnje, človek pa jih podzavestno pospravlja v predalčke. Ko čustveno dozorijo, ne zavestno, pa najdejo pot. Nenadoma s tem sam sebe presenetiš. Tako pišem jaz. Ne pišem z namenom. Če bi človek vnaprej vedel, da gre od točke A do točke B, če bi pesmi pisali tako in bi vnaprej poznali cilj, bi bil to kliše. Človek mora pri delu presenetiti samega sebe, da je delo dobro.

Klišeji pa so nekaj najslabšega.
To je naš največji sovražnik. Kliše je velik prijatelj poslovnežev, ker se jim mudi kaj objaviti.
Razumete, kaj hočem povedati? Vsaj z mojega gledišča. Na primer založniki, ki jim je pomembno, da nekaj pravi čas izide, ker so se z nekom tako dogovorili. Vendar te hitenje zapelje na napačno pot. Ker imam tako izkušnjo, mislim, da je veliko bolje, če ne govoriš, kaj delaš. Ko končaš, pa se lahko srečaš.

Tako do naslednje plošče lahko mine šest let ...
Ali pa 20! Bistveno je, da si zadovoljen s tem, kar si ustvaril. Da te nihče ni priganjal in pričakoval, da boš nekaj naredil po nekem vzorcu.

Verjetno to razkošje ni prišlo čez noč?
Človek lahko ... Uspeh lahko izkoristiš za udobje ali svobodo. Jaz sem izbral drugo. Ko mi je uspeh prinesel prednosti, sem prednosti izkoristil za svobodo. Lahko delam v krajih, ki mi prej niso bili dostopni, in si lahko kupim čas. Da me nihče ne priganja ali omejuje. Da lahko moj navdih živi po svojem koledarju, ne po koledarju industrije, če se tako izrazim.

Prej ste dejali, da nekatere stvari dobimo z izkušnjami in leti, z drugačnim pogledom na svet. Pesem Cesarica pa ste napisali pri 24 letih.
Pesem je ... Ne morem prevzeti odgovornosti za pesem. Napisal sem jo. Ljudje so bili nad njo navdušeni. Ne vem, kaj lahko dodam. Mogoče je bil splet okoliščin. Takrat smo bili vsi pretreseni zaradi dogodkov in takratnih razmer. Mogoče je z Oliverjevim glasom, pesmijo in to temo skozi okno posijalo sonce, ki ga dolgo nismo videli. Mogoče je bila tudi trenutni navdih. Nikoli si nisem jemal zaslug zanjo. Ne zato, ker je ne bi napisal. Napisal sem jo, moja je. Če bi jo napisal danes, mogoče ne bi bila tako priljubljena, kot je bila takrat. Čeprav je bilo takrat veliko polemik. Vsi so hoteli biti avtorji.

Neki modrec je nekoč rekel: "Uspeh ima veliko staršev, neuspeh pa je sirota." Pod neuspeh se nihče ne podpiše, pod uspeh pa bi se vsak. Ni velikih skrivnosti. Ta pesem je nastala v eni sapi. Oliver se je že naslednji dan pred kosilom odločil, da jo bo pel. Posneli smo jo, ljudje so jo slišali. Onkraj vseh pričakovanj. Se je zgodilo, kar se je.

Z Oliverjem (Dragojevićem, op. a.) ste imeli tudi sicer posebno sožitje.
Da, čeprav nisva bila iz iste generacije. Po letih sva toliko narazen, da bi mi bil lahko oče. Vendar se je dogajalo neverjetno. Ko sva govorila o glasbi ali nastopala, se je zdelo, da je mlajši od mene. Po duši. To naju je močno povezovalo. Neskončna preprostost, ki mi je všeč. To mi je zelo blizu. Verjetno je tudi njemu ustrezal moj značaj. Tako sva se ujemala.

Ko že govorimo o starših, moramo omeniti očeta. Lepo bi bilo omeniti tudi mamo.
Brez mame ni nič. Mama je bila ... Če bi bil oče še živ, bi moral vsak dan prižgati svečo. Ker je imel tak zakon. Tako je moje mnenje. Kaj pa vas zanima?

Kako je vplival na vaše ustvarjanje? Verjetno je pustil velik pečat tudi na jeziku.
Gotovo, čeprav nezavedno … Vplivala je njegova navzočnost. V dnevni sobi se je igralo, o glasbi smo se pogovarjali med kosilom. Tudi če bi izbral drug poklic, bi vse, kar sem slišal, vplivalo na vzgojo in odraščanje. Temu se ne moreš izogniti. Nemogoče je. Verjetno je tudi pri ljudeh iz drugih poklicev, pri katerih se nadaljuje družinska tradicija, zelo podobno.

Ste kdaj pomislili na to, da bi izbrali kak drug poklic?
Ne, nikoli. Mogoče na začetku osnovne šole, ampak to nič ne šteje. Takrat ima vsak svoje želje. Odkar sem odkril glasbo, je to moja edina ljubezen.

Kako danes gledate na skupino Osmi putnik?
To je bila strast. Če se vprašamo, kaj je vrednota ... To je strast. Če je bila zraven strast, je vse po čudežu preživelo, kljub tanki vsebini. To je zanimivo pri vseh odrskih poklicih. Če je bila zraven strast, je to ljudem ostalo v spominu. Poznam veliko glasbe in plesa, pri katerih ni bilo razuma. Če nastane iz strasti, je kot magnet, ki se ne iztroši. Če o tem razmišljam razumsko, ni bilo nič posebnega. Če čustveno razmišljam, kaj je pritegnilo poslušalce in nas, ki smo bili izvajalci, gotovo ni bilo nič premišljenega. Naše navdušenje je bilo očitno zelo nalezljivo.

Vaša pesem Drvo pa je prepojena z vso življenjsko modrostjo.
Preveč sveža je še, da bi lahko kaj več povedal o njej. Preveč nova je. Napisal sem jo pred kratkim.

Je nastala v eni sapi?
Ja, 95 odstotkov. Nesmiselno je razumsko pojasnjevati čustva.

Nekdo jo je izbral za naslov zbirke.
Kdor je to naredil, se je dobro odločil. Prezgodaj je še. Ne vem, kaj naj povem o njej. Če je nekaj novo, ti je najbolj pri srcu. Kot ljubezen. Zdaj je to moja največja ljubezen, kar pa ne pomeni, da bo tudi čez deset let. Dokler lahko sam sebe zanikam, je dobro. To pomeni, da razmišljam.

Gotovo je bilo še več takih ljubezni?
Ja, vsaka pesem mi je bila ob nastanku najljubša. Mislim, da je nekaj posebnega, predvsem v obdobju, ki je zelo nehvaležno za tako literaturo. Zato je še bolj posebna.

Dolga je.
Kar naj bo. Dovolj je dobrih, bistrih in razgledanih ljudi. Ni se nam treba podrejati skupinski površnosti. To je za ljudi, ki jo bodo razumeli. Kdor je ne bo, pa hvala bogu.

Ste se z leti kaj upočasnili?
Sem (nasmešek). Bolje bi bilo, če se ne bi, ampak kaj morem. Opisal sem že vse mogoče in obračunal s seboj in z drugimi. V nekem trenutku se otreseš bremena, pa se nabere novo breme in pišeš nove pesmi. Lahko pa si lažnivec in delaš, kar se dobro prodaja. Tretja možnost je, da ne napreduješ in se ustaviš. Vse je mogoče. Ne pišem več takih pesmi, kot sem jih včasih in so bile dobre. Zakaj bi zdaj pisal 14. različico iste pesmi? To ni izziv. Kar je napisano, je napisano. Bolje ne znam. Mogoče bi lahko ponovil, ampak mi ni do tega. Grem naprej. So vzponi in padci. Tudi to je treba povedati. Pogosto se zaženem v nekaj, nad čimer sem navdušen, ljudje pa morda niso. Kaj morem? Lahko sem hvaležen, da imam ljudi, ki mi dovolijo take izlete. Tudi če jim kaj ni všeč, jim je všeč, da sem tak. Kot da bi vse življenje delal enake stvari.

Vam povedo, da jim je to všeč?
Povedo, in to mi je všeč. Tega mi ne zamerijo. Vedo, da je tako. To mi je všeč.

Kako je biti zvezdnik?
Nisem zvezdnik. Vprašajte koga drugega (nasmešek).

V Splitu pa vas zelo dobro poznajo. Na Hrvaškem nasploh.
V Splitu je to najlažje. Split svoje ljudi brani, če jih kdo od zunaj napade. V mestu pa smo vsi enaki. Zelo preprosto je. V Splitu lahko minejo ure, ko niti ne pomislim, s čim se ukvarjam. Nimam občutka pomembnosti in to mi je zelo všeč. Split ni mesto, ki bi hranilo človekovo nadutost. Prav nasprotno. Če hočeš ostati prizemljen, je Split za to idealen kraj.

Leta 2008 ste nastopili na trgu v Ljubljani. Kje boste letos preživeli novoletni večer?
Novo leto je za nas že 30 let navaden delovni dan. Letos bom v Vodicah. To je delovni dan. Samo med epidemijo sem ostal doma in nisem vedel, kaj naj počnem. Že ko sem odraščal in se oblikoval, nisem vedel, kakšen je novoletni večer, če si doma. To je bila nova izkušnja in ni mi bila všeč. Raje praznujem v družbi. Čeprav imamo tudi odgovornost. Vsi pričakujejo, da se bo opolnoči nekaj zgodilo. Običajno se ne zgodi nič. Samo ognjemet. Vedno pričakujemo, da bo od nekod prišla rešitev, ampak ta lahko pride samo iz nas. Vsi živimo v prevari, tudi na ta dan.

Koncerti vas torej veselijo tudi po 35 letih?
Najbolj. To je zame blagoslov. V življenju imamo številne stike, ki so nam odveč. Kako najdeš ljudi, ki so ti najbolj podobni? Če govorimo o občutjih. Jaz imam izjemno srečo. Ko vidim, da me želi poslušati tisoč ljudi, ali pa 5000, vem, da so mi podobni. Po 30 letih poznanstva imamo skupne točke, srečevali smo se. Veliko bolje me poznajo ljudje, ki poznajo deset mojih pesmi, kot tisti, ki jih srečujem na ulici.