Giotto je bil prva od velikih osebnosti florentinskega slikarstva. Njegova posebna sposobnost je bila upodabljanje nujnega in bistvenega v umetnosti. Znal je stimulirati taktilno občutljivost ljudi, njihovo sposobnost, da živo občutijo videno. Morda tudi zato, ker je upodabljal predvsem ljudi z velikimi, na obrazu jasno 'zarisanimi' kostmi, ki so obraze zaznamovale z ekspresivnimi sencami, ki pa vendar ohranjajo preprost, in ne čustveno razvrvan obraz. Upodabljal je čisto naravo ljudi in prav zares ga tudi cenijo kot naturalističnega slikarja. To je mimobežen izsek iz knjige Italijanski renesančni slikarji (Italian Painters of the Renaissance) Bernarda Berensona, ki pojasnjuje veličino in pomen Giotta, ki je od vseh umetnikov poznega trinajstega stoletja najodločneje uvedel renesanso.
Frančiškovo življenje v 28 prizorih
Eden domnevno (zakaj domnevno, bo pojasnjeno nekoliko pozneje) najznamenitejših primerov Giottove umetnosti so gotovo freske v baziliki sv. Frančiška Asiškega. Ob 800. obletnici ustanovitve reda frančiškanov so se v Assisiju lotili virtualne rekonstrukcije 28 fresk, ki predstavljajo Frančiškovo življenje. Restavratorji poudarjajo, da so izvirne freske v preveč krhkem stanju in da so njihovo prvotno podobo tudi že preveč načeli zunanji vplivi in posegi ljudi, da bi kdaj koli sploh lahko še občudovali njihovo nekdanjo veličino. Zato so v na novo restavrirani palači Del Monte Frumentario razstavili virtualne kopije fresk, ki obiskovalcem omogočajo kar najbolj podrobno spoznavanje zgodnjerenesančne 'inscenacije' Frančiškovega življenja. Najatraktivnejši del razstave z naslovom Giotto Com'Era (Giotto, kakršen je bil) pa so zagotovo tridimenzionalne simulacije prizorov s fresk, ki like oživijo, obiskovalcem pa omogočijo, da tako rekoč dobesedno vstopijo v freske.
Kdo je zares slikal v baziliki?
In zdaj smo pri dilemi, ki je bila nakazana zgoraj. O freskah v Assisiju se namreč le z zadržkom govori kot o Giottovih freskah. Skoraj več dokazov kot v prid tezi, da gre za Giottovo delo, je namreč tistih, ki dokazujejo nasprotno in poudarjajo 'roko' Giottovega učitelja Cimabueja (tudi glede verodostojnosti Vasarijevega zatrjevanja, da je bil Giotto učitelj pomembnega firenškega slikarja Cimabueja, ni konsenza) ter tudi prisotnost še drugih, najverjetneje rimskih slikarjev. Ne glede na vse te dvome pa gre v primeru 28 fresk za pomembno zgodnjerenesančno umetniško delo.

Zato pa ni dvoma, da je Giotto med letoma 1306 in 1311 oziroma v svojem zrelem ustvarjalnem obdobju ustvaril nekaj fresk v tako imenovani Spodnji cerkvi v Assisiju. Znamenite so predvsem njegove Frančiškanske alegorije in pa Življenje Jezusa Kristusa. In tudi ta dela so trenutno v središču pozornosti, saj jih ravno restavrirajo. Obiskovalcem pa tokrat tudi dovolijo, da plezajo po 'vzporednih' zidarskih odrih in zrejo pod prste restavratorjem.