Irski rocker je v zadnjem letu svoje ime in ugled v šovbiznisu dal na razpolago kampanji Make Poverty History in verigi koncertov Live 8. Čeprav še vedno stoji za svojimi prepričanji, pa priznava, da se je vedno zavedal, da je njegovo neprestano pojavljanje v medijih pri drugih treh članih skupine povod za prenekatero privzdignjeno obrv. V zadnjem času si je zastavil celo vprašanje, ali ne bi moral zaradi konflikta interesov nemara svojo glasbeno kariero pustiti ob strani. Natančneje povedano, skrbelo ga je, da ga drugi člani ne bi vrgli iz skupine.

"Ko na odru napoči trenutek za mojo "pridigo" o odpisu dolga najrevnejšim državam, Larry Mullen stoji za menoj in gleda na uro", si je bobnarja skupine "privoščil" Bono.

Vezi, ki so se spletle v otroštvu
Bono, Larry Mullen Jr., kitarist The Edge in basist Adam Clayton skupaj vztrajajo že od daljnega leta 1977, ko so, vsi še v srednji šoli, sklenili ustanoviti skupino. V vseh teh letih so se večkrat pojavile govorice, da bo skupina morda razpadla, a se je "kriza" vedno izkazala le za kreativni oddih, iz katerega so se rodile glasbene mojstrovine, kakršen je bil album Achtung Baby.

Bono že od nekdaj slovi po svojem brezkompromisnem političnem aganžmaju, zaradi katerega si je nemalokrat nakopal kritike, češ da je nadut in pokroviteljski. Sam se ozira predvsem na svoje kolege: "Čeprav so do mojega dela neverjetno razumevajoči in me podpirajo, pa so konec koncev vseeno člani rock benda in je zato njihova glavna naloga, da ne postanejo dolgočasni. Zato moramo biti zelo pazljivi, da me ne zanese predaleč", je, verjetno ne brez kančka sarkazma, izjavil Bono.

Pevec se je večino preteklega leta menda bal, da postaja mlinski kamen okrog vratu svojih kolegov in da se ga bodo tudi oboževalci vsak hip naveličali. A kriza je zdaj minila: "Ljudje so pametni - vidijo, da se trudiš, in vidijo, da sklepaš kompromise. Publika je ugotovila, da so z mojo pomočjo lahko glasnejši."

Konec revščine do 2015
Bono, ki ga je revija Time (poleg zakoncev Billa in Melinde Gates) razglasila za osebnost leta 2005, je zelo zadovoljen predvsem s premiki, ki so se zgodili na julijskem vrhu članic G8 v Gleneaglesu. Odpis dolgov revnim državam je namreč velik korak proti cilju, izbrisati revščino do leta 2015, k čemur skuša pripomoči Bono. Nedavno srečanje svetovne trgovinske organizacije v Hongkongu pa je bilo po Voxovem mnenju čisto zapravljanje časa; zaradi počasnega napredovanja pogajanj je bil, kot se je izrazil, "popolnoma uničen".