V Hali Tivoli je na že pred časom razprodanem koncertu Cave predstavil petnajsti album s "Seedsi", Push the Sky Away, ki so ga februarja kritiki sprejeli s skoraj soglasno hvalo. "Po petnajstih izdanih albumih si je Nick Cave dokončno priboril sedež na vlaku z neminljivima Johnnyjem Cashem in Bobom Dylanom - v družbi velikih, monumentalnih in zunajčasovnih rockovskih pesnikov. A le ko je, figurativno rečeno, ostal solist. Album Push The Sky Away pelje nekoč temnega angela usode naravnost do nebeških vrat," je v svoji recenziji takrat za MMC zapisal Miroslav Akrapović, ki se z večino stroke strinja tudi v tem, da je Push The Sky Away "dosti bolj privlačen in lažje razumljiv" kot prejšnja dva, Abattoir Blues/The Lyre of Orpheus in Dig, Lazarus, Dig!!!.

Od Higgsovega bozona do morskih deklic
Kot je ob izidu albuma dejal Cave sam, šopek novih pesmi opisuje, kako je medmrežje vplivalo na "pomembne dogodke, trenutna navdušenja in mistično obarvane absurdnosti", in raziskuje, "kako bi lahko prepoznali in dali težo resnično pomembnim stvarem". Z vzporednico izrabljene metafore o albumih kot otrocih bi zadnji album najlažje opisal kot "fantomskega otroka v inkubatorju", je še pripomnil do novinarjev zloglasno zadržani Avstralec.

Album so posneli v južni Franciji in je prvi, pri katerem ne sodeluje ustanovni član skupine Mick Harvey, ki je The Bad Seeds zapustil leta 2009. Takrat je izdal, da so bili glavni vzroki za odhod nezadovoljstvo z aranžmaji pesmi, napet odnos s Cavom in želja, da bi več časa preživel z družino.

Nazadnje smo ga videli z Grindermanom
Cave je v Ljubljani nastopil že osupljivih devetkrat. Z zasedbo The Bad Seeds se je predstavil v letih 1987, 1990, dvakrat leta 1992, v letih 1994 in 2001, dvakrat leta 2005, v zasedbi Grinderman, ki se je izvorno imenovala Mini Seeds, pa se je v Ljubljani ustavil leta 2010. Brkato, bradato, kričečo in eksplozivno četverico Grinderman, s katero je takrat okupiral Križanke, je Cave medtem že razpustil, morda ravno zato, da se je lahko posvetil pričujočemu projektu.

Zakaj ima Cave tako rad Ljubljano?
Nazaj v leto 1987: tisti prvi ljubljanski koncert se je zgodil bolj ali manj po naključju: Igor Vidmar, ki je v tistem času na številnih gostovanjih v tujini redno spremljal skupino Laibach, je v Berlinu ugotovil, da imata tako glasbena veja NSK-ja kot avstralski bard v tem delu Evrope isto nemško zastopnico, in se mu je nekako uspelo dogovoriti za gostovanje. Za to, da smo Cava nato v Ljubljani (in ne na primer v Zagrebu, kot se nam to rado zgodi) videli tako rekoč na vsaki turneji, pa naj bo to z The Bad Seeds, v solorazličici ali v najnovejši inkarnaciji, Grinderman, je po Vidmarjevih besedah "kriva“ atmosfera Križank, ki je Cavovi intimni melanholiji pač pisana na kožo.

Petinpetdesetletni avstralski rocker je svojo glasbeno pot začel v 70. letih minulega stoletja z zasedbo The Birthday Party, po razpadu skupine pa je začel nastopati z dolgoletnimi spremljevalci The Bad Seeds. Posnel je vrsto albumom, med drugim Kicking Against The Pricks, Your Funeral ... My Trial in Murder Ballads.

Svoje muze ne omejuje
Cave se je poskusil tudi v igralstvu in pisanju scenarijev (Lawless in fantastični vestern The Proposition), med drugim je v filmu Jesse James in strahopetni Robert Ford iz leta 2007 zapel pesem o zloglasnem zločincu ameriškega Divjega zahoda. Za nameček je tudi avtor dveh romanov, ki sta - po zaslugi Andreja Pleterskega - oba prevedana tudi v slovenščino. Ko je oslica zagledala angela je hermetičen, biblično nabuhel in velikopotezen ep na tristotih straneh, Smrt Zajčija Munra pa seksi, duhovita in precej lažje dostopna groteska.