V svetu Davida O. Russlla so nasilneži, manični depresivci, vdove in kompulzivneži očitno čisto primeren nabor likov za komedijo, ki naj bi človeka pogrela pri srcu - in kar je pri vsem skupaj še najbolj presenetljivo, je to, da nas režiser dejansko pripravi do identifikacije s četico čudakov, ki z našimi vsakdanjimi življenji verjetno nimajo ničesar skupnega. Zahvala za uspeh filma gre predvsem zvezdniški (in silno zavzeti) igralski zasedbi, ki da od sebe dovolj, da gledalca (večinoma) odvrne od precej formulaične zgodbe.

Jennifer Lawrence je svojega prvega oskarja pred slabim mesecem dni dobila za vlogo Tiffany, mlade vdove lokalnega policista, ki je za možem žalovala na dovolj neprimeren način - spala je z vsemi svojimi sodelavci -, da je za piko na i ostala še brez službe. Najbrž v imenu samopomoči in pokore se prijavi na lokalno plesno tekmovanje, na katerega skuša kot svojega partnerja zvleči soseda Pata Solitana (Bradley Cooper). Neprilagojenci seveda gravitirajo skupaj: Pat je zadnjih osem mesecev preživel v psihiatrični ustanovi, kamor sta ga pripeljala bipolarna motnja in pa precej nasilen izpad, ki ga je povzročil prizor njegove gole žene v objemu s priletnim srednješolskim učiteljem zgodovine. Morda še preden je bil na kaj takega pripravljen, so ga iz ustanove rešili in nazaj pod domačo streho v brezbarvnem, dolgočasnem filadelfijskem predmestju vzeli priletni starši (Jacki Weaver in Robert de Niro).

Cooperjev Pat je tako uporno optimističen, odcepljen od resničnosti in odločen, da bo svetu (predvsem pa nekdanji ženi Nikki) dokazal, kako zelo ozdravljen je, da je jasno, da vajeti svojega življenja komaj še drži v rokah. Najbrž mu tudi ne koristi bivanje pod isto streho s Patom starejšim (Robert de Niro), ki je očitno tisti, ki je na sina prenesel del svojih obsesivnih kompulzij. (Je pa treba priznati, da se je Robert de Niro tokrat prvič po več letih očitno odklopil z avtopilota, na katerem je posnel tisto plejado filmov o "tastarih", in v svoje delo spet vložil nekaj truda.) Ko Patu pot prekriža prav tako neprilagojena vdova s predlogom, da bo v zameno za sodelovanje na plesnem tekmovanju prenašala pisma med njim in Nikki (in tako obšla prepoved približevanja), je jasno, da se (čudaške) iskre med brutalno iskreno Tiffany in tragično netaktnim Patom krešejo.

Eden glavnih adutov filma je, da se oba protagonista znata otresti svojega zvezdniškega statusa in se vživeti v koži disfunkcionalnih neprilagojencev, ki še nista našla prave strategije za spopadanje z vsakdanom (petnajstletna razlika med igralcema je skoraj neopazna). Cooper je morda res predvsem igralec za romantične komedije (kar Za dežjem posije sonce, roko na srce, v osnovi tudi je), a v prvi etapi filma kot trmasti, z-glavo-skozi-zid zblojeni Pat premore dovolj prekipevajoče, fanatične energije, da človeka priklene nase. Njegov bizarni "načrt", da si bo ženo priboril nazaj z branjem vseh knjig, ki jih ta predpisuje svojim učencem (in potem norenje ob štirih zjutraj, ker Hemingway romanu Zbogom orožje ni napisal srečnega konca), je obenem duhovit in srce parajoč - tako kot tudi njegovo goreče iskanje "svetle plati" (ang. silver lining) v vsaki situaciji, ki se v hipu lahko prevesi v slep bes (o tem priča tudi strah v očeh vseh nekdanjih kolegov, ki jim po novem manično veseli Pat prekriža pot). Medtem ko - oblečen v vrečo za smeti - 'džoga' po soseski, je videti ravno prav nor, da je gledalcu jasno, da končne sprave z Nikki ne bo, a ne toliko nor, da zanj in njegov srečni konec ne bi mogli navijati.

A ves komični potencial, ki ga David O. Russel najde v smrtno resni situaciji boja z duševno boleznijo, v drugi polovici filma, ko se poudarek prenese na predvidljivi romantični zaplet, počasi zvodeni. Seveda je jasno, da bo Pat po uri in pol premagal demone, ki mu visijo za vratom, a film nikoli zares ne pokaže, kako (razen z učenjem plesne točke) je to dosegel in kdo Pat v resnici je, kadar ni v primežu katere izmed svojih "epizod". Dejansko realnost življenja z duševno boleznijo (in tega, da jo strastna ljubezen kvečjemu poslabša, ne pa "ozdravi") je treba pustiti ob strani, če noče biti napoti neizbežnemu srečnemu koncu.

Ko nam mora podati na novo odkrito čustveno zrelost in pripravljenost na začetek novega življenja, je Bradley Cooper kar naenkrat spet to, za kar smo ga prej potihoma imeli: igralec, ki bolj kot na seznam oskarjevskih nominirancev spada na seznam najbolj seksi hollywoodskih igralcev. Preden bo - kot kakšen Brad Pitt - lahko spadal na oba, ga verjetno čaka še kar nekaj trdega dela.

Čeprav ima stilistično Za dežjem posije sonce zanimiv, nekonvencionalen pristop (zaznamujeta ga podobna realistična estetika in begajoča kamera kot že Russllovo športno dramo The Fighter), si čustveno ne upa dovolj daleč, da bi tvegal kogar koli užaliti ali se spustiti zares globoko v brezno depresije. Kar bi lahko bil pomemben, je predvsem prijeten film. Ampak, kot pravi Pat, "negativnost je največji strup", zato velja skleniti v veselejšem tonu: v rokah slabšega režiserja bi film, ki bi v glavni vlogi v tem primeru morda imel Katherine Heigl, zdrsnil vse do saharinaste banalnosti.

Ocena: -4; piše Ana Jurc