Film Zaljubljen v mojo ženo je bulvarska komedija, ki jo je režiral Daniel Auteuil po gledališki predstavi, v kateri je že imel glavno vlogo, in skoraj egomanično izstopa tudi v filmu: preostali liki imajo komaj kaj več od podporne vloge oziroma so pretežno pasivni. Jasna razlika med filmom in gledališčem je v tem, da je režiser na filmu fantazije lahko odpeljal iz dogajalnega prostora, na katerega je pripoved omejena, torej iz stanovanja, v katerem poteka večerja z obema paroma, po raznih eksotičnih lokacijah. Obstaja pa še druga, manj znana, a zgovornejša razlika, in sicer v naslovih obeh del: naslov gledališke predstave se je glasil Izza scene oziroma Druga stran kovanca in namiguje na razkrivanje nekih ozadij romantičnih odnosov, principov intime, oziroma "razkrivanje" na splošno.

Film je zaradi splošne vulgarizacije naslov predloge, glede na končni rezultat sicer ustrezno, zavrgel, in če izvirnik namiguje na nekakšne bergmanovske "prizore iz zakonskega življenja", je celovečerec čisti antibergman, čvekava lahkotna komedija besednih in vizualnih gagov, ki pa jim poide sapa že precej pred koncem.

Seveda bi lahko kritizirali strahotno predvidljivost in klišejskost, a vsak kliše je utemeljen na nekih ponavljajočih se vzorcih in nemara obči resnici, toda ta konkretna snov, kakor koli trivialnih temeljev že je, sama od sebe ponuja možnost raziskovanja razmerja med vznemirljivostjo in udobjem v vsakdanjih življenjih, in hojo po meji med fantazmami in realnostjo, kar je filmu tako rekoč v genetskem zapisu ... A pohvali bi se še najbolj približali, če bi zapisali, da skuša biti Daniel Auteuil z nerodnostjo, zapleti in zadregami nekakšen kvazi Woody Allen po francosko.

Je pa v enem pogledu film Zaljubljen v mojo ženo vendarle izzivalen, in sicer da se Auteuil ne da motiti in v času makartističnega gibanja #MeToo neprizadeto vztraja pri ne posebej izvirnih moških heteroseksualnih fantazijah in ženskah kot spolnih objektih – skratka, feministkam ogled odsvetovan.

Iz oddaje Gremo v kino