Če se v Nemčiji vsi veselijo, da je nova Nobelova nagrajenka za književnost postala Herta Müller, pa so mnenja v njeni rojstni deželi Romuniji zelo različna. Naj začnemo z najbolj spravljivim komentarjem in tudi s tistim, ki se najbolje vključuje v diskurz o združeni Evropi, utemeljeni na načelih tolerance in temeljnih človekovih pravic. Njegov avtor je glavni urednik romunskega časopisa Adevarul Grigore Cartianu: "Herta Müller je romunizirana Nemka in ponemčena Romunka. Je edina, ki ji je v 109 letih zgodovine Nobelove nagrade uspelo na seznam nagrajencev spraviti omembo Romunije. Četudi je Romunija omenjena le v oklepajih."

Sicer pa se med romunskimi intelektualci te dni krešejo mnenja, ali naj se v zvezi s Herto Müller sploh omenja Romunijo oziroma ali ni njena politizirana naracija o socialistični Romuniji tudi edina nagrajenkina vez z Romunijo; nadalje se v Romuniji, kjer tema obdobja ljudske demokracije Nicolaea Ceausescuja vendar ostaja nedorečena, sprašujejo, ali je prav, da se je Herta Müller (domnevno) do nagrade dokopala predvsem s svojim brezkompromisnim pisanjem o diktaturi, ne pa predvsem s svojim izpiljenim literarnim slogom. V Romuniji tako ne vedno, ali naj se nagrade Herte Müller veselijo ali pa naj jo pravzaprav zaničujejo, saj ne gre za proizvod njihove kulture, ampak za proizvod nemške kulture, ki se je okoristil z neslavno romunsko politično preteklostjo.

Müllerjeva nikoli ni izkusila političnega pregona
Oglejmo si torej še nekaj komentarjev. Kot je to že skoraj pravilo v literarni srenji, so se tudi tokrat o svoji nagrajeni 'stanovski tovarišici' najbolj kritično izrekli literati. Najglasnejši je bil romunski pisatelj in kritik Ceausescujevega režima Paul Goma, ki je moral leta 1977 prav na pritisk režima zapustiti domovino. Goma meni, da nagrada za Herto Müller nima prav nobene zveze z romunsko kulturo, napačno pa se mu tudi zdi, da se Müllerjevo prikazuje kot pisateljico in pesnico, ki je doživela usodo politične azilantke, četudi že omenjeni publicist Cartianu pravi, da je Ceausescu Müllerjevo dobesedno prodal Nemčiji za nekaj tisoč mark. Goma vendar poudarja, da Herta Müller "sama nikoli trdila, da je romunska pisateljica, ampak se je predstavljala kot pisateljica iz Banata. Poleg tega ni nikoli izkusila izgnanstva, saj jo je le Nemčija sprejela nazaj."

Govor, kot da bi bila Nelson Mandela
Podobno ključno vlogo Nemčije in njene kulture v pisanju in življenju Herte Müller poudarja tudi eden najvplivnejših romunskih novinarjev Cristian Tudor Popescu, ki pa obenem obžaluje, da so Müllerjevi nagrado za književnost podelili predvsem zaradi njenega političnega angažmaja: "Spremljal sem tiskovno konferenco: Nenehno je govorila o diktaturi, in ne o literaturi. Kot da bi bila Nelson Mandela. Morda bi ji bolje 'pristajala' Nobelova nagrada za mir." In prav zares je bil ta monolog Herte Müller zelo očitno pragmatično spolitiziran, saj bi se kot pozorna opazovalka vseh krivic prav gotovo lahko obregnila tudi v razmere v Nemčiji, ki za številne priseljence, ki ne uživajo privilegiranega statusa priseljencev iz nekdanjih nemških 'kulturnih kolonij', vendar ni vedno najboljši. Četudi o zatiranju seveda ne moremo govoriti.

Predvsem nagrada za celo Evropo
Nekateri v Romuniji pa so podelitev nagrade Müllerjevi vendar sprejeli kot nekaj, na kar lahko 'priklopijo' nacionalni ponos. Literarni kritik Nicolae Manolescu je zapisal: "Gre za izjemen trenutek. Vesel sem za Romunijo in za Herto. Predvsem ko se ozremo na seznam kandidatov za nagrado, na katerem odkrijemo tudi Amosa Oza in Philipa Rotha, se zavemo, kaj ta nagrada pomeni. Lotila se je tem, ki so pomembne za obe deželi in tudi za celo Evropo." O pomenu pisanja Herte Müller za celotno Evropo je spregovoril tudi filozof Andrei Plesu, ki tudi govori o tem, da je Nobelovo nagrado dobila Romunija.

"Že dolga leta nas je žalostilo, da do zdaj ni bilo še nobenega romunskega dobitnika Nobelove nagrade. Zdaj smo lahko mirni. Herta Müller sicer je nemška pisateljica, vendar izvira iz Romunije, njena dela pa predstavljajo del romunske in vzhodnoevropske zgodovine." Podobno meni tudi predsednica romunskega kulturnega instituta Horia Roman Patapievici, ki vrednost pisanja Müllerjeve vidi predvsem v tem, da se loteva travm, ki jih še danes povzroča dediščina komunizma in vzhodnoevropskega totalitarizma, ki sta del kolektivnega spomina in zavedanja Evropejcev.