Suad Amiri, rojena leta 1951, je profesorica arhitekture na palestinski univerzi v Birzeitu. Otroštvo je preživljala med Amanom, Damaskom, Bejrutom in Kairom. Živi v Ramali in je direktorica nevladnega združenja Riwaq, ki skrbi za ohranjanje palestinskega kolektivnega spomina z restavracijo arhitekturne kulturne dediščine. V letih od 1991 do 1993 je bila tudi članica palestinske mirovne delegacije v Washingtonu.

Suad Amiri je avtorica več knjig o arhitekturi v Palestini in avtorica več leposlovnih del. Njen prvi roman z naslovom Sharon in moja tašča iz leta 2004 je bil preveden v 20 jezikov in je prejel več literarnih nagrad. Tej knjigi so sledile še druge leposlovne knjige: Nič nimam izgubiti, razen svojega življenja – 18-urno potovanje z Muradom iz leta 2010, Tukaj je spala Golda iz leta 2014 in Mati tujcev iz leta 2020. S Suad Amiri smo se pogovarjali, ko je gostovala v seriji dogodkov Svobodna Palestina, ki je v organizaciji Vodnikove domačije in Gibanja za pravice Palestincev potekala v tednu zaznamovanja nakbe, pregona Palestincev z njihove zemlje leta 1948.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Suad Amiri, vaš oče je Palestinec, mati pa Sirka. Odraščali ste v Amanu v Jordaniji. Kakšno je bilo vaše otroštvo?

Že res, da sem odraščala v Jordaniji, v Amanu, toda kot veste, je Aman mesto beguncev. To je mesto, ki je nastalo iz valov beguncev. Najprej so bili to Čerkezi, ki so prišli s Kavkaza, potem pa so leta 1948 prišli Palestinci. Moja družina je bila med njimi. Do osemnajstega leta sem odraščala v Jordaniji, vendar je bil Aman v primerjavi z Damaskom, Bejrutom ali Kairom takrat pravzaprav še vedno majhno rastoče mesto. Moja mati je izvirala iz bogate damaščanske družine in njena številna družina v Damasku je močno vplivala na moje odraščanje. Odraščala sem med dvema mestoma, Damaskom in Jafo, med materinim in očetovim mestom. Ves čas smo hodili v Damask in to mi je dalo veliko varnosti. Dalo mi je veliko družine, veliko ljubezni. Tudi z arhitekturnega vidika. Vedno pravim, da sem postala arhitektka zaradi čudovitih podob, ki sem jih kot otrok zbirala na damaščanskih tržnicah. Spominjam se, kako sem se kot majhen otrok potikala po mestnih četrtih, in to mi je bilo v veliko veselje. Tega se še vedno spominjam, kot da bi se premikala z enega odra na drugega, iz enega gledališča v drugo. Po drugi strani pa sem imela zelo žalostno stran svojega značaja, Palestino, saj sem se kot begunka, hči begunca, vedno počutila negotovo. Človek si ne želi biti begunec. Pravzaprav se dolgo nisem zares zavedala, da sem Palestinka. Seveda sem vedela, da sem Palestinka, saj so moje starše pregnali iz Jafe, vendar sem si želela biti predvsem Jordanka, moji starši pa se v to nikoli niso vtikali, saj so želeli, da se otroci zlahka asimiliramo. Palestino sem si morala predstavljati od daleč. Jafo sem si morala predstavljati od daleč. Našo družinsko hišo sem si morala predstavljati od daleč. Zgodbe iz Jafe je vedno spremljala žalost zaradi izgube, zaradi pogrešanja sosedov, dela, šole, vrta, vsega, kar so tam imeli. Živela sem med obema mestoma, čeprav sem bila fizično v Amanu. Vseeno lahko rečem, da sta obe mesti odigrali zelo pomembno vlogo v mojem življenju.

Kaj je bila za vas torej tista prelomna točka, da ste o sebi začeli razmišljati predvsem kot o Palestinki?
Moja družina je živela v senci leta 1948. Leta 1948 se je zgodila nakba, ko je bilo skoraj devetdeset odstotkov Palestincev izgnanih iz svoje domovine. Moja družina je bila ena izmed njih. O nakbi se je veliko govorilo vse do leta 1967, ko je Izrael leta 1967 zasedel preostanek Palestine. Takrat sem bila stara 16 ali 17 let. Zelo dobro se spominjam beguncev z Zahodnega brega, ki so jih Izraelci pregnali z njihovih domov. Prišlo je veliko ljudi in sama sem kot mlado dekle delala v teh begunskih taboriščih. Takrat sem videla, da se to, kar je moja družina pripovedovala o dogajanju leta 1948, dogaja tudi leta 1968. Takrat sem spoznala, kaj pomeni biti begunec. Izgubiš vse, prideš praznih rok. Zato je to name zelo močno vplivalo. Takrat sem začela čutiti, da so to ljudje, ki jim pripadam. To je bilo tisto, kar so leta 1948 doživeli moji starši. Vse je postalo zelo osebno.

Zaradi zasedbe preostalega dela Palestine se je v tistem obdobju začelo tudi močno gibanje za osvoboditev Palestine. Gibanje je združevalo Palestince povsod po svetu, dalo nam je identiteto, kajti, kot veste, so bili begunci pregnani v Libanon, Sirijo, v arabski svet, Ameriko, Evropo, in prva generacija se je zelo trudila, da bi se asimilirala, si ustvarila družino, dobila službo. Hkrati niso želeli, da bi bili njihovi otroci negotovi, če bi jim pripovedovali o travmi, ki so jo preživeli sami. Tudi v moji družini je bilo tako. Leta 1967 sta Palestinska osvobodilna organizacija in njen takratni vodja Jaser Arafat začela govoriti o palestinski identiteti in o tem, da se ves svet poskuša znebiti te palestinske identitete. Takrat sem bila stara sedemnajst let in to so leta, ko so vsi revolucionarni. Moja najstarejša sestra je bila zelo dejavna v gibanju in tudi sama sem mu bila zelo izpostavljena, zlasti ko sem odšla študirat na Ameriško univerzo v Bejrutu, kjer je bil po letu 1970 sedež Palestinske osvobodilne organizacije. Takrat sem se seznanila z veliko političnimi gibanji.

Pozneje ste se, čeprav v Palestini prej niste živeli, preselili v Ramalo. Kaj je vplivalo na to odločitev?
Študirala sem urbanistično načrtovanje, vendar mi to področje in dejstvo, da lahko en arhitekt načrtuje celotno območje, ni bilo všeč. Nasprotno, zanimala me je arhitektura brez arhitektov, to predstavlja devetdeset odstotkov tega, kar so vasi in mesta. Želela sem napisati doktorat o arhitekturi brez arhitektov, in kot veste, smo vsi Palestinci obsedeni s Palestino. Glasbeniki pišejo glasbo o Palestini, gledališčniki ustvarjajo gledališče o Palestini. Tako sem začutila, da bi lahko, če se želim ukvarjati z arhitekturo za ljudi brez arhitektov, odšla v Palestino in tam napisala doktorat o palestinski arhitekturi. To je bila nora odločitev, saj v Palestini nisem poznala nikogar. Vsi iz moje družine so leta 1948 postali begunci. Spomnim se, da me je mama vprašala, ali sem zmešana, da grem živet pod okupacijo. Na koncu sem se odločila, da bom vseeno odšla, vsaj za nekaj mesecev. Od izraelske vlade mi je uspelo dobiti dovoljenje, tako da sem lahko prvič v življenju obiskala Palestino. Kot si lahko predstavljate, prvi obisk domovine na človeka pusti izjemno močan vpliv. Prišla sem v Jeruzalem. Nikogar nisem poznala. Nastanila sem se v hotelu, in kar sem doživela, občutja, ki so me napolnila, so bila zelo nenavadna. To je dežela, ki bi mi morala pripadati. To je kraj, o katerem je govorila moja družina. Začela sem ga raziskovati in kmalu sem se zaljubila v moškega, ki je pozneje postal moj mož. Odločila sem se, da ostanem. Iz šestih mesecev odmora, ki sem si ga leta 1981 vzela od študija, je sčasoma nastalo 40 let. Spoznala sem palestinsko družbo. Začela sem poučevati na univerzi Birzeit, kjer smo ustanovili oddelek za arhitekturo. Doktorirala sem na temo palestinske vaške arhitekture 19. stoletja in zato sem se odločila ustanoviti center Riwaq za ohranjanje zgodovinskih stavb v Palestini.

V centru Riwaq se posvečate predvsem ohranitvi zgodovinskih stavb na podeželju. Nam lahko poveste kaj več o svojih projektih?
Spomnim se, da je moj oče, ki je bil intelektualec in zgodovinar, veliko govoril o vaseh, ki so jih Izraelci uničili, da bi ustanovili državo Izrael. Vedno je govoril o 450 vaseh, ki so jih uničili z buldožerji. Kot otrok sem bila popolnoma zmedena. Kako lahko nekdo uniči 450 vasi? Ko danes vidimo, kako so popolnoma uničili Gazo, to seveda razumemo. Toda kot otrok tega nikoli nisem razumela. Kako kruto je, da nekdo uniči tvojo kulturno dediščino. Zato sem bila, ko sem v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja prišla v Palestino, resnično navdušena nad takratno lepoto teh vasi. Ugotovila sem, da takrat v Palestini ni bilo nobene institucije, ki bi varovala kulturno dediščino. Edine institucije so bile tiste v Jeruzalemu, ki varujejo Kupolo na skali in krščanske cerkve v Palestini. Zato sem se odločila, da je dobra zamisel ustanoviti organizacijo, ki bo varovala dediščino v Palestini. Prva stvar, ki sem jo opazila, ko sem delala doktorat, je bila seveda ta, da ni bilo nobene knjige o palestinski arhitekturi, vsaj ne o vaseh, seveda pa knjige o Jeruzalemu obstajajo. Prva stvar, ki smo jo začeli v okviru te organizacije, je bilo dokumentiranje palestinske kulturne dediščine. Do zdaj smo izdali skoraj 22 knjig o palestinski arhitekturi. Začeli pa smo tudi z nečim, kar se imenuje Nacionalni register zgodovinskih stavb, v okviru katerega smo dokumentirali 50.220 stavb v vaseh. Objavili smo jih v treh knjigah in spoznali, da so potrebne konservacije.

Ker smo imeli zelo malo ljudi in denarja za vse, smo se odločili, da moramo biti zelo strateški pri tem, kaj od kulturne dediščine zaščititi. Tako smo začeli iskati vasi, ki imajo veliko zgodovinsko središče. Spoznali smo, da je takih petdeset vasi. Odločili smo se, da lahko, če zaščitimo zgodovinska središča teh 50 vasi, zaščitimo petdeset odstotkov kulturne dediščine na Zahodnem bregu in v Gazi ter v vzhodnem Jeruzalemu. Tako se je leta 2007 začel projekt 50 vasi. Na samem začetku smo urejali kulturna središča. Šli smo v vas, se srečali z občino in vsemi nevladnimi organizacijami ter jih vprašali, kakšne so njihove potrebe. In če so rekli, da potrebujejo javno knjižnico ali center za otroke, smo se osredinili na to. Tako smo vzpostavili skoraj 150 kulturnih centrov v različnih vaseh. Potem pa smo ugotovili, da prenova ene ali nekaj stavb ni smiselna. Prenoviti moramo celotno vas. In tako se je začel projekt 50 vasi in do zdaj nam je uspelo prenoviti skoraj 23 vasi. V velikih mestih, kot sta Jeruzalem in Ramala, je veliko kulturnih centrov. Ko pa greste na podeželje, vidite, da kultura tja ne pride. Zato je bilo za nas pomembno, da se oblikujejo prostori, v katerih se lahko srečujejo zlasti ženske in otroci ter tam razvijajo svoje talente.

O vašem življenju v Ramali lahko beremo v vaši prvi leposlovni knjigi Šaron in moja tašča, ki je prevedena v kar dvajset jezikov. Kako je ta knjiga nastala?
To je knjiga, ki je nastala po naključju, ko je Ariel Šaron, nekdanji izraelski premier, zasedel Ramalo in druga mesta na Zahodnem bregu ter za kar 42 dni uvedel policijsko uro, ki so jo vsakih pet dni odpravili le za dve ali tri ure. Takrat sem živela sama. Moj mož je bil v tujini, v Ramali pa sem imela taščo, ki je bila stara 91 let in je prav tako živela sama. Med uvedbo policijske ure sem pripeljala taščo k sebi, da bi živela z mano. Seveda ni lahko, če je tvoje mesto okupirano in nanj padajo bombe, hkrati pa imaš v hiši še svojo taščo. Tako kot vse tašče in snahe sva tudi medve imeli zelo različna značaja in dnevni rutini. V hiši sva se prepirali o vsem, o hrani, o pripravi marmelade, o bedenju pozno v noč, o zbujanju. Kakor koli že, prepirali sva se in prepirali vse do točke, ko sem bila nekje med Šaronom in taščo tako pod stresom, da sem se odločila o tem pisati elektronska sporočila za svoje nečakinje in prijateljice. Prosila sem jih, naj jih ne delijo, ker so zelo odkrito govorila o tem, kako me tašča spravlja ob živce. Na koncu so ta sporočila prišla v roke italijanski prijateljici in italijanskemu založniku. Iz njih je nastala knjiga, ki so jo prevedli v 20 jezikov. Kar naenkrat sem se iz arhitektke prelevila v pisateljico. Moram reči, da si nikoli nisem predstavljala, da bom kdaj pisateljica. A glej ga zlomka! Pri petdesetih letih sem postala pisateljica in to mi je povsem spremenilo življenje.

V naslednji knjigi: Nič nimam izgubiti, razen svojega življenja – 18-urno potovanje z Muradom, opisujete pot palestinskih delavcev, ki hodijo na delo v Izrael. Kako ste spoznali delavce, o katerih pišete?
Živela sem v Ramali. Imela sem službo. Poučevala sem na univerzi. Imela sem dobro plačo. Tako je bilo moje življenje, čeprav sem živela pod okupacijo, precej običajno. Nekoč mi je prišel na vrt pomagat vrtnar, mlad fant po imenu Murad. Imel je oteklo roko. Pripravila sem mu kavo, čaj. Nikoli ni spil kave ali čaja. Nikoli ni želel jesti. Vprašala sem ga: Kaj je narobe s tabo, Murad? Rekel mi je, da je kot buldožer. Da rad dela in se pri tem ne ustavi. Njegov značaj me je fasciniral. Vprašala sem ga, kaj se je zgodilo z njegovo roko. Povedal mi je, da hodi na delo v Izrael. To je bilo leta 2009, ko je Šaron zgradil zid med Palestinci in Izraelci. Ljudje z Zahodnega brega že takrat niso mogli dobiti službe. Veste, v Izraelu dela skoraj 150 do 200 tisoč Palestincev, saj je zaradi okupacije naše gospodarstvo popolnoma odvisno od Izraela. Ko mi je Murad pripovedoval, kako težko je priti do Izraela, da bi tam delal, pa je to vseeno moral početi, da bi preživljal svojo družino, me je zanimalo, kaj vse prestanejo ti mladi moški, da pridejo do dela, in zato sem se odločila, da jih bom nekega dne spremljala. Oblekla sem se kot moški in se pretvarjala, da sem tudi sama delavec. Spremljala sem delavce, ki so začeli s potjo ob dveh zjutraj. Od vasi, kjer živi Murad, do njegovega dela bi moralo biti pol ure vožnje z avtomobilom. Če bi bilo vse normalno. A kot vemo, v Palestini nič ni normalno. Tako smo morali hoditi osemnajst ur. Pot sem začela s štiriindvajsetimi delavci. Ko smo prišli do izraelskega mesta, kjer delajo, smo bili samo še štirje. Izraelci so dvajset delavcev zaprli. Na nas so streljali. Na koncu nam je uspelo, toda potovanje je bilo neverjetno. Zelo mi je bilo žal, da nekdo, kot sem jaz, ki je politično aktiven in bi moral vedeti, kaj se dogaja v Palestini, v resnici ne ve, kako zelo trpijo ti delavci, samo zato, da bi dobili delo. Ko sem z njimi preživela osemnajst ur, sem dobila nov pogled na to, kaj se dogaja pod okupacijo, na življenje, ki ga sama nisem živela ali poznala.

V knjigi Tukaj je spala Golda pišete o hišah, iz katerih so bili Palestinci pregnani, in o njihovih zgodbah. Kako to, da v naslovu omenjate Goldo Meir, nekdanjo izraelsko premierko?
Golda Meir je živela v hiši enega naših prijateljev. Želela sem poudariti, da mnogi Izraelci, z Benjaminom Netanjahujem vred, živijo v nekdanjih arabskih hišah, iz katerih so bili Palestinci pregnani. Želela sem, da bi ljudje razumeli, kako težko je Palestincem, ki živijo pod okupacijo, videti, da izraelske družine živijo v njihovih hišah. V letu obeleževanja 60. obletnice nakbe je prijateljica predlagala žensko demonstracijo v Zahodnem Jeruzalemu, ki je postal izraelski Zahodni Jeruzalem. V njem je bilo pred letom 1948 veliko arabskih sosesk in nekateri lastniki teh hiš v Jeruzalemu še danes živijo le nekaj kilometrov stran od svojih družinskih domov v Vzhodnem Jeruzalemu. Zbralo se je 12 lastnic domov in z njimi smo se odpravili na demonstracijo. Spremljal nas je BBC in naročeno nam je bilo, naj ne skandiramo. Hodile smo po Zahodnem Jeruzalemu, lastnica hiše se je postavila pred svojo hišo in nam o njej pripovedovala, pa o tem, kako se je počutila v tistem trenutku in kako je bilo takrat, ko so jih pregnali. Najpretresljivejši trenutek zame je bil videti izraelske družine, ki živijo v hišah, ki so nas gledale izza zaves in niso stopile ven, ker jih je bilo strah. Razumeli so, da so to Palestinci, ki se vračajo, da bi videli svoje domove. Ta demonstracija je bila zame zares zelo, zelo čustveno naporna. Zelo presunljivo je bilo videti ljudi, ki so se sesuli pred svojimi domovi. Zato sem se odločila napisati knjigo o petih izmed teh družin. Izbrala sem ljudi iz različnih okolij, pa tudi ljudi, ki imajo različne odnose do izgube doma. Nekateri izmed njih zelo pogosto obiskujejo svoje domove, kot na primer lik Hude v knjigi, ki svojo družinsko hišo obišče skoraj vsako soboto. Tu je tudi predsednik univerze Birzeit Gabi Baramki, čigar družinska hiša je postala izraelski muzej. Nekoč je šel obiskat svojo hišo, in da bi vstopil, bi moral plačati vstopnino. Tja je ponovno prišel z novinarjem in zavrnil plačilo vstopnice. Naredil je sceno in ljudje niso razumeli, zakaj za vraga uglajen moški, kot je, noče plačati vstopnine. Tudi on je povedal svojo zgodbo.

Rada bi, da veste, da običajno, ko predstavljam to knjigo, to počnem s slikami, z diapozitivi, saj ljudje ne vedo, kako lepe so te hiše, saj nas Palestince vedno prikazujejo kot begunce, kot revne ljudi. Ko pokažem te čudovite hiše, so obiskovalci res osupli, kako lepe so. Knjiga Golda je spala tukaj je zame zelo pomembna, saj menim, da Palestinci najbolj trpimo zaradi izgube svojih domov, kot to danes vidimo v Gazi. Vidimo, kaj pomeni izgubiti dom in biti šest mesecev na ulici, ne da bi imeli kje bivati, ne da bi vedeli, kam iti. Zame je tisto glavno dom in ne država, saj je država zelo abstraktna stvar, dom pa je zares osebna stvar. V njem pustiš veliko tega, kar si. Svoje spomine, fotografije, potni list. Moja tašča je vedno govorila o poročnih darilih, ki jih je pustila za seboj in jih ni imela časa vzeti. Mislim, da je izguba doma zelo pomembna stvar, o kateri je treba govoriti. To je tista prava travma.

Na pogovoru v Vodnikovi domačiji ste rekli, da vam je bilo vašo zadnjo knjigo, Mati tujcev, najtežje napisati, saj se posredno dotika očetovega, palestinskega dela vaše družine.
Trajalo je vse do leta 2018, da sem bila sposobna napisati zgodbo o očetovi hiši. Očeta in vso njegovo družino so leta 1948 izgnali z njihovega doma v Jafi. Oče je vedno govoril o tej hiši, o tem, kako se je nekoč lahko samo sprehodil čez ulico in šel plavat v morje, pa o dvorišču in limonovcu na vrtu. Tako sem imela od očeta veliko spominov. Leta 1968 je moj oče dobil dovoljenje, da se vrne v Jafo. Takrat smo živeli v Jordaniji in vsi smo bili zelo vznemirjeni, saj smo komaj čakali, da se oče vrne in nam pove čudovito zgodbo o tem, kako je videl svojo hišo, pa o svojih spominih ter o vsem mogočem. Tako se je moj oče namenil v Jafo, da bi obiskal svoj dom. Bil je zelo srečen, saj so mu povedali, da je bilo veliko hiš porušenih, njegova hiša pa je takrat še stala. Vstopil je na dvorišče. Tam je stal isti limonovec. Potrkal je na vrata in živčno čakal. Nazadnje je prišla ven izraelska ženska, odprla vrata in moj oče ji je povedal, kdo je. Povedal ji je, da mu je ime Mohammad Amiry in da je to njegova hiša. Ženska je postala popolnoma zmedena, bleda in prestrašena. Rekla mu je, ne, žal mi je, ne morem vas spustiti v hišo. Moj oče pa je rekel, da je prišel samo na obisk in da je na steni mamina fotografija, ki bi jo rad vzel. Potem pa mu je rekla, poslušajte, takoj morate oditi. Če ne boste odšli, bom poklicala policijo. Oče je bil zmeden in razburjen. Pred nosom mu je zaloputnila vrata, on pa je stal tam in ni vedel, kaj naj stori. Na koncu se je odločil, da odide, saj se je bal, da bi prišla policija in bi zašel v težave. Kakor koli že, oče je prišel domov v Aman in vsi smo bili vznemirjeni, saj smo pričakovali čudovito zgodbo. Namesto tega smo od očeta dobili solze in to je bilo prvič v življenju, da sem videla očeta jokati. Bilo mu je zelo hudo. Postal je zelo depresiven. Skoraj ves teden se ni hotel pogovarjati z nikomer in vse to je bilo tudi zame zelo težko. Spoznanje, da moj oče ni nikoli več videl svoje hiše in videti njegove solze. Ko sem leta 1981 odšla v Palestino, v Ramalo, sem bila od Jafe oddaljena le 40 minut vožnje in lahko bi šla pogledat, kje je hiša mojih staršev, vendar tega nisem storila. Preprosto si nisem predstavljala, da bi doživela kaj takega, kot je doživel moj oče, in na koncu sem se odločila, da tega ne storim, vse do leta 2018, ko sem pomislila, da sem morda pripravljena na tako srečanje. Odpravila sem se v Jafo in iskala svojo družinsko hišo, vendar je preprosto nisem mogla najti. Najbrž je bila do takrat že porušena. To me je močno pobilo in z možem sva se namenila nazaj v Ramalo. Toda taksist, ki me je peljal tja, mi je rekel, ne bodi žalostna, pridi in spoznaj mojo teto Šams. Začel mi je pripovedovati o tej šestinosemdesetletni ženski, ki je pozneje postala glavna junakinja v moji zadnji knjigi z naslovom Mati tujcev. Na koncu sem v knjigi povedala ljubezensko zgodbo med njo, ko je bila stara 13 let, in fantom iz Jafe, starim 15 let. Tako sem nazadnje namesto očetove zgodbe povedala to zgodbo o Jafi, toda pravzaprav sem z njo povedala tudi očetovo zgodbo.