Čeprav spada Tilyen Mucik v mlajšo generacijo fotografov, se je na polju vizualne umetnosti v slovenskem prostoru že dodobra uveljavila – kadar pomislimo na rastlinsko v umetnosti, pomislimo nanjo.

Zapisana je dvema velikima strastema – fotografiji in botaniki, ki ju prepleta v edinstvenih združitvah, kjer rastlina ni le motivni navdih, ampak tudi nepogrešljiv del same fotografske tehnike. Ukvarja se z medijem analogne fotografske tehnike klorofilnega procesa, kjer je podoba odtisnjena na rastlinskem nosilcu – gre za tehniko, ki jo je morala, čeprav obstaja že nekaj časa, precej izpopolniti in dodelati, da je prišla do želenih rezultatov. To je le ena od tehnik, v katerih ustvarja, predtem je na primer ustvarjala tudi v antotipiji, katere zgodovina sega v sama začetna leta izuma fotografije, z njo pa je raziskovala nestalnost podobe in s tem vprašanje naše minljivosti.

Kot bi stali v herbariju
Trenutno se v Galeriji Kresija v Ljubljani predstavlja z razstavo Rastlinsko, na kateri postavlja na ogled dela, ki so s klorofilno tehniko nastajala zadnjih nekaj poletij. Na ogled so tako izvirniki, zaščiteni v epoksiplastiki, kot reprodukcije – gre za različne formate, ki jih s kustosom Miho Colnerjem premišljeno razporedita v herbariju podobno postavitev. Izvirniki so seveda veliki komaj za en rastlinski list, reprodukcije pa se raztezajo lahko tudi čez celotno višino stene, v tej razgibanosti nastane svojevrsten ritem, ki mu kljub enoviti motiviki ne moremo očitati repeticije, ravno nasprotno – pokažejo nam, kako raznovrstne so v resnici oblike narave, na popolnost njene nepopolnosti, simetrijo nečesa, kar v resnici ni zares simetrično.

Rastlinje, ki ga skoraj lahko otipamo
Ponekod se prav zaradi odtisa na rastlinski list, ki ima tako kot odtisnjena podoba svojo teksturo in lasten vzorec, zazdi, da bi ob dotiku lahko začutili hrapavo površino lista in skoraj zaduhali vonj posušenih cvetlic, kakršne najdemo na straneh starih herbarijev. Od daleč se zdi, da opazujemo pogled v en segment narave, ki se od blizu razgiba v svoji večplastnosti - pred nami se odpre bogastvo vzorcev, linij, senc, oblik, ki jih narekujejo pravila narave in jih fotografinja s svojim spoštljivim opazovanjem okolice in pozornostjo za detajl postavlja pred nas.

Tilyen Mucik pravi, da si pri ustvarjanju rada vzame čas in objekt pogleda od blizu, da se ji razjasnijo nekatere stvari. In zdi se, da tja usmerja tudi naš pogled in nam s tem kaže, da si je za nekatere stvari vredno vzeti čas in se vrniti tja, kjer smo nekoč že bili.

Razstava bo v Galeriji Kresija odprta do 9. oktobra, zatem se seli v Galerijo Velenje. Umetnica se trenutno ukvarja s pripravo fotoknjige z naslovom PLANT-BASED, ki jo bo z Galerijo Fotografija predstavila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. In kaj lahko pričakujemo v prihodnje? Če so poletja za ukvarjanje s klorofilnim procesom, jo to zimo čakajo semena – ki jih bo opazovala z makrofotografijo, da bi pokazala na večinoma nevidne stvari teh drobcenih, a pomembnih izvirov življenja.

Umetnica bo danes ob 17.00 s kustosom tudi vodila po razstavi v Galeriji Kresija. Več pa v spodnjem pogovoru.

Že več let, tako rekoč od začetka vašega umetniškega ustvarjanja, vas zanima botanična fotografija. Botaniki oz. rastlinju se posvečate tudi kot solastnica podjetja Džungla, ki je svojevrstna zgodba o uspehu. Kdaj in kako se je začela ta velika ljubezen in prevzetost nad rastlinami in botaniko? Kaj je bilo prej – naklonjenost fotografiji ali botaniki?
Vsekakor je bila najprej botanika. Že kot majhna punčka sem se navdušila nad herbariji, ki sva jih delali z mamo. Na kuhinjski mizi je bil vsak dan nov šopek travniških rastlin. Z očetom sva veliko hodila v gozd, kjer sva nabirala gobe, borovnice in podobno. Od staršev sem v zgodnjem otroštvu prevzela vidik ponižnosti, strahospoštovanja, občudovanja in razumevanja narave. Menda ostane tisto, kar daš otroku v zgodnjem otroštvu, z njim vse življenje, in mislim, da je pri meni to prav ljubezen do narave in botanike. Fotografija je prišla pozneje. Z njo sem se pobližje najprej srečala na fotografskem krožku v osnovni šoli in sem se odločila, da se vpišem na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, ker je bila edina šola, kjer je na voljo fotografija. Začela pa sem s koncertno fotografijo in na začetku, tako kot vsak fotograf, delala vsega po malem. Ko so nas na fakulteti Vist poskušali usmeriti v eno smer, sem ugotovila, da me zanima botanična fotografija in da je to tudi polje, ki ga zlepa ne morem izčrpati, saj je ta svet tako velikanski in zanimiv. Za zdaj me še ni zapustila težnja po raziskovanju tega sveta, poleg tega so motivi zelo hvaležni, saj z njimi na dokaj preprost način prevedem svoje misli in občutke. Od takrat se torej aktivno ukvarjam z botanično fotografijo.

V seriji, ki jo postavljate na ogled v Galeriji Kresija, ste fotografirali predvsem sobne in vrtne rastline – to je resda nekaj, kar je verjetno priročno, in nekaj, kar dobro poznate, pa vendar je verjetno v tem tudi nekaj simbolike kot nekega človekovega posega v naravo, njegovega poskusa kultiviranja narave, svoje okolice. Navsezadnje opozarjate prav na to paradoksalno prepletenost človeka in narave, ki mu daje vse, a mu zaradi njegovega izkoriščanja lahko tudi vse vzame?
Res fotografiram rastlinje, ki mi je fizično blizu, ampak po drugi strani me pa rastline tudi sicer vedno pritegnejo. Ko grem v tujino, obvezno obiščem botanični vrt, vedno s fotoaparatom. Mogoče sama malo drugače dojemam te motive, ker za vsako rastlino s svojega vrta poznam tudi zgodbo v ozadju. Veliko rastlin, ki jih fotografiram, je na primer rešenih. To zelo rada počnem, da poskušam rešiti rastline, ki so na odpisu. Na eni strani se mi zasmilijo, po drugi strani pa hočem nekaj vrniti naravi, čeprav ne vem, koliko zares vrnem, saj je rastlinska industrija veliko bolj črna, kot ljudje mislijo. Vseeno pa menim, da lahko z majhnim dejanjem nekaj spremenim in rešim rastlino, ki si sama v kotu brez vode ne more pomagati.

Pogosto fotografiram rastline, ki jih spremljam in vzgajam od semena naprej. Gre torej za celoten postopek, ki je precej dolgotrajen in ga imam za del ustvarjanja. Čeprav morda kdo misli, da se začne postopek šele s fotografiranjem, se v resnici začne s sajenjem, negovanjem, skrbjo za motiv in v tokratnem primeru tudi nosilec motiva. To je nekaj, kar me tako ustvarjalno kot življenjsko hrani. V tem prepoznavam višji namen, višji cilj, s katerim lahko planetu, mami naravi malo pomagam.

Uporabljate torej rastline, ki jih vzgojite od samega začetka – zasadite seme, skrbite za rastlino, dokler ne zacveti. Rastlinski listi vam ne predstavljajo samo podlage, delovnega materiala, ampak je čar v celotnem procesu? Verjetno pa prinese to tudi več pritiska, saj je v takem daljšem postopku več več spremenljivk, ki jih je težje nadzorovati.
To je stvar, ki sem jo na eni točki sprejela in je zdaj ne bi zamenjala za nič na svetu. Na začetku pa me je, priznam, jezila. Material namreč ni deloval, kot sem si želela in predvidevala, da bi moral. Nato sem to sprejela in ugotovila, da je ravno nepredvidljiva organskost protiutež moji manični želji po perfekciji, da je vsako umetniško delo, ki ni popolno, tisto, ki lahko nagovori in si ga bomo zapomnili. Ta nepredvidljivost narave doda mojemu delu piko na i. S človekove perspektive včasih delo tudi uniči, s perspektive narave pa ne. Gre torej za to, na kateri točki se odločiš, ali je to že preveč organsko izmaličena stvar ali je to še zmeraj umetnost. Pri tem se odpre seveda tudi vprašanje avtorstva – kdo je avtor dela, če je narava tista, ki je oblikovala vse te forme in naredila večino dela, jaz pa sem samo postavila nastavek. O tem vprašanju zadnje čase veliko razmišljam. Vsekakor menim, da je narava vsaj polovična avtorica teh del.

Je v tem tudi nekaj upora proti popolnosti, h kateri stremi sodoben čas – saj je pristop, ki ga opisujete ravno nasprotje temu – iščete nepopolnosti, kakršne vidimo v naravi, v organskih oblikah, ki sledijo povsem samosvojemu razvoju in so najlepše prav v tej nepopolnosti?
Želim si, da bi se ljudje ozrli nazaj in se spomnili, kako smo živeli, se vrnili h koreninam. Človeštvo je prvič v zgodovini na točki, kjer lahko gremo čez cesto v trgovino in si kupimo za jesti, kakoli si zaželimo. Nimamo več skrbi, kaj bomo oblekli, kaj bomo jedli, kaj bomo pili itd. Obenem pa smo vse bolj preobremenjeni. Ne želim še dodatno obremenjevati ljudi s tem, ampak jih samo spodbuditi da poskusijo, dajo priložnost, prisluhnejo naravi in okolici, da gredo v gozd in opazujejo, kako stvari v naravi delujejo. Kajti z namenom tako delujejo. V naravi je vedno ravnovesje – nekaj mora umreti, da se nekaj lahko rodi, in to ravnovesje se konstantno rotira, vsaj dokler vanj ne poseže človek. Narava je samozadostna, in to je nekaj, kar bi s svojimi deli med drugim rada sporočila.

Dela na razstavi so nastala s klorofilno tehniko, ki se ji posvečate in jo raziskujete od leta 2018. Za kakšen proces točno gre?
Najprej naj poudarim, da si te tehnike nisem sama izmislila, ampak gre za precej staro alternativno fotografsko tehniko. Tehnika je dokaj preprosta, dokler se zares ne začneš z njo ukvarjati. Namesto fotografskega papirja se za podlago uporabi svež rastlinski list, ki je poln klorofila. Motiv se natisne na film, na folijo oz. nekaj transparentnega, to se položi na list in osvetljuje na soncu, da UV-svetloba pobledi klorofil v listu, na ta način pa dobimo odtis, torej podobo. Gre za pozitiven postopek, ekspozicijski časi pa so tam od dneva do treh, štirih dni - odvisno od letnega časa, jakosti sonca in debeline lista. Edina slabost postopka je to, da podobe ni mogoče fiksirati, da je list z motivom ves čas občutljiv na UV-svetlobo in zato ves čas bledi. Zaradi tega na razstavi predstavljam v večji meri reprodukcije, ena stena pa je posvečena izvirnikom, ki jih je Tajda Novšak, ki je skrbela za tehnično izvedbo tega dela, fiksirala tako, da jih je zaščitila z epoksismolo, ki ima UV-zaščito.

Glede na postopek je verjetno poletni čas tisti, ki je za vaše delo najbolj optimalen?
Res je. To delam izključno poleti. Pravzaprav gre za moj poletni ritual, saj so tudi rastline takrat sveže. Lahko bi šla v cvetličarno po rastline, ampak poseben užitek čutim ob tem, da odtrgam list z lastnega vrta. Poskušala sem že tudi z UV-žarnico, ampak mi postopek ni stekel. Mislim, da sta pomembni naravna svetloba in sončna toplota.

Tehnično se zdi postopek precejšen izziv – domnevam, da je bilo treba veliko vložiti v izpopolnjevanje takšnega načina dela. Pravite, da gre za staro tehniko. Ali ste torej imeli na voljo kakšne že obstoječe poskuse ali razvijate pristop čisto na podlagi lastnih izkušenj?
Prebrala sem si obstoječo literaturo o tehniki in si pogledala druge referenčne avtorje, ki se ukvarjajo s tehniko. Pri njih sem prepoznala določene vrste rastlin, katerih liste uporabljajo, in sem s tistimi tudi začela. Težava je v tem, da je rastlinje v različnih koncih sveta drugačno. Ti avtorji uporabljajo rastline iz tropskega pragozda, ki jih imamo pri nas resda doma v obliki lončnic. Skombinirala sem to, kar sem našla, in to, kar sem imela pri roki, potem pa v bistvu na čim več možnih listov poskusila in precej hitro spoznala logiko: za tanjši list je treba manj časa na svetlobi, pri debelejšem več časa. Na nekaterih, večinoma gre za dlakave liste, se podoba sploh ne odtisne. Zelo pomembno je tudi, da sem si zapomnila, kateri listi so po postopku zelo krhki, saj se med ekspozicijo list tudi posuši in postane zelo krhek. Če je torej v osnovi zelo tanek, se lahko med odstranjevanjem iz primeža med steklom in lesom hitro poškoduje. Najlepše motive so dale ščitovke, hortenzije in kapucinke, zato sem se malo bolj usmerila v te rastline. Na razstavi sem pa vseeno hotela pokazati čim večjo raznolikost. Nekaj podob je takšnih, da bo ob njih kdo pomislil, da gre za neuspel poskus, ampak sem jih vseeno vključila, saj se na ta način vidi, kako raznolike podobe lahko dobimo z različnimi listi.

Gre torej za precej zapleteno tehniko, ki zahteva veliko eksperimentiranja. Kaj vam sama tehnika pomeni pri vašem delu – vam daje raziskovanje, odkrivanje njenih možnosti svojevrsten užitek ali jo vidite zgolj kot pot k doseganju nekega učinka, ki ga iščete?
Vizualna podoba je v tem primeru stranski produkt, saj na začetku niti nisem imela v mislih razstavnega projekta, ampak je šlo prej za moj poletni ritual. Na eni točki mi je fotografija postala premalo in sem začela razmišljati, kaj z njo lahko naredim. Oboje sem združila in zdaj se vsako leto, ko prinese poletje dovolj svetlobe in dovolj rastlinja, ukvarjam s klorofilnim postopkom. Na ta način zaženem v sebi ustvarjalno silo, zato da presekam vsakdan, da se vrnem k naravi, da se ukvarjam z vrtnarjenjem in usmerim pozornost nekam drugam. Večina del je iz leta 2024, ampak nekatere stvari so tudi kako leto, dve starejše. Gre torej za dela, ki so nastajala več poletij zapored. Ko sem v nekem trenutku dela položila na tla, so se mi zazdela nekaj drugačnega in izredno lepega. Začutila sem potrebo po tem, da bi projekt delila z drugimi in se odločila za razstavo. Takrat je prišel tudi naslov Rastlinsko, prej so bili zgolj listi brez imena.

Sledite pri tem kakšnemu posebnemu delovnemu urniku ali ga prilagajate sproti in tudi glede na dano svetlobo?
Najraje imam dni, ko nimam niti enega opravka. Sicer pa poteka vse bolj intuitivno – ustvarjam, ko si to zaželim. Težko je proces ustvarjanja razložiti tistim, ki ne opravljajo takšnega dela. Ena težjih stvari, ki sem jih morala sprejeti, in sem tudi zelo vesela, da sem to ugotovila, je čas hibernacije umetnika, ki je potreben in ključen. V mojem primeru je to po navadi pozimi, ko rastline spijo – takrat moram tudi jaz imeti neplodno obdobje. Včasih se neplodno obdobje zgodi tudi poleti, in takrat je lahko še tako močno sonce in tako čudovite rastline na voljo, pa delo ne bo steklo. Na delovni proces torej vpliva veliko dejavnikov.

Ves čas se zdi, da vas zanima tudi minljivost, nestalnost – fotografijo izpostavite svetlobi in drugim zunanjim dejavnikom, kar vam kot avtorici odvzame neko možnost nadzora nad končno podobo. Ta se začne spreminjati. Gre za neko obratnost od tega, kar naj bi fotografija dosegla – ovekovečenje nekega trenutka. Zakaj vam je to pomembno?
Všeč mi je ta primerjava s fotografijo, ki jo omenjate. Ko sem se za magistrsko nalogo ukvarjala s tem, da naredim kartuše CMYK (barvni model, op. n.) za domači tiskalnik iz rastlinskih barvil, sem končna dela vložila v plastično mapo, kar je seveda kontradiktorno mojemu prvotnemu hotenju. Podobno je tudi z uporabo epoksiplastike pri organskem listu. Se pravi, da si pri ustvarjanju še vedno želim delo za vedno obdržati, čeprav v izhodišču ne nastajajo za vedno. Morda tukaj malce pronica človeška sebičnost, ko organsko vlijemo v plastiko, da lahko delo ohranimo. Sicer pa se mi zdi, da je moje ukvarjanje z minljivostjo spet povezano s fascinacijo nad tem, kako je narava samozadostna. S tem da v trenutku, ko začnemo posegati vanjo, v bistvu pokvarimo njen ritem. Morda so to otroška vprašanja, ki se odprejo ob tem, pa vendar – kdo si je izmislil vse to, kdo je napisal ta pravila, da vse funkcionira. Tudi sama forma, ki jo najdemo v naravi – vsak list, cvet, prašniki, deblo, lubje, vse ima nekakšen smisel, vse ima red, čeprav je morda od daleč videti le kot velika zelena gmota in deluje ravno nasprotno. Tudi to je nekaj, kar imam rada pri ustvarjanju, da si moram torej vzeti čas in naravo pogledati od blizu, da se mi pokažejo nekatere stvari. Nasploh so mi ljubi organski materiali, kljub temu pa kaj potem vlijem v plastiko, da obstane, saj še nisem našla boljšega načina. Če ga kdo pozna, bom zelo vesela predlogov.

V Kresiji so torej na ogled fotografske reprodukcije, izvirniki bi bili za tako dolgo izpostavljenost na svetlobi preveč občutljivi. Eno rešitev ste našli v zaščiti z epoksismolo, ki pa vpliva na podobo. Kako sicer hranite dela, kako pomembno vam je ustrezno hranjenje izvirnikov, koliko se nasploh navežete na svoja dela, ali vam je pomembno, v kakšne roke in okolje gredo, kadar najdejo dom, ali pa vam ima svojevrsten čar tudi ta nepredvidljivost, ki bo spremljala podobo s časom?
Gotovo mi je pomembno, kje je moje delo. To morda še bolj velja za izvirnik kot edicije. Glede hranjenja bi verjetno lahko šla na kakšen tečaj arhiviranja, v popisovanju nisem toliko vešča, ker mi po navadi zmanjka časa. Se pa trudim dela hraniti v čim boljših pogojih, čeprav je organskim listom to težko omogočiti. Zato sem v trenutku, ko so bili narejeni, poskrbela za dobre reprodukcije, ki so nekakšna varovalka. Kot rečeno, poskušam ohranjati tudi z epoksi smolo, čeprav si želim hraniti organske stvari drugače. Sicer pa jih hranim v plastičnih mapah in s papirji. Trudim se, da vsaj dvakrat na leto preverim, v kakšnem stanju so in ali moram kako spremeniti mesto hranjenja. Je pa zelo pomembno, da so v temi, torej da so čim manj izpostavljene UV-svetlobi.

Pred leti ste predstavili serijo Flora Femina, kjer ste s tehniko antotipije razmišljali o izmikanju večnosti, krhkosti na eni strani samega materiala (spet ste uporabili danosti rastlinja kot nosilce, tudi njihova naravna barvila), obenem pa krhkosti podobe, v tem primeru ženskega telesa. Ob seriji Tihožitje ste preučevali tudi tihožitje v zgodovini umetnosti, ki se je pogosto povezovalo z ustvarjalkami in tudi razumelo kot neko manjvredno motiviko. Ste razmišljali kdaj o tem ob obeh serijah, koliko pri svojem delu premišljujete o položaju ženske in ali ste dobili kdaj občutek, da vas mečejo v ta koš, oz. čutili potrebo po tem, da bi se morali braniti, ker se ukvarjate z nečim, kar je nekoč veljalo za motiviko ustvarjalk?
Bom prvič javno direktna, ker mislim, da je čas, da to naslovim. Govorim pa izključno o lastnih občutkih in videnjih. Zdi se mi, da se je s trendom feminizma razširil neki pogled na moje delo, ki ga sama ne vidim. Se pravi, da se v ospredju izpostavlja feminizem zgolj zato, ker sem ženska, ki upodablja rastline. To je ta zgodovinski trenutek upodabljanja tihožitij, ki so se mu nekoč posvečale umetnice, ker jim na primer študij in motivika nista bila dostopna v taki meri kot moškim kolegom. Pa vendar me pri lastnem ustvarjanju najprej fascinira narava in me moti, ko me želijo nekateri na silo popredalčkati v nekaj trendnega. Sama tega ne čutim in ne dojemam na tak način. Pri seriji Tihožitje sem referirala Lindo Nochlin zgolj zaradi tega, ker sem se tudi takrat šele sama začela izobraževati o povezavi med ženskimi umetnicami in upodabljanjem rastlinja. Ampak pri meni je v ospredju vedno fascinacija nad botaniko in nad naravo, ne toliko politični in spolni premislek. Mi pa veliko več kot to, kakšno etiketo mi ljudje nalepijo, pomeni to, kako se počutijo ob mojih delih.

Kaj lahko poveva o tehniki antotipije, v kateri je nastala Flora Femina.
To je v bistvu isti postopek kot klorofilni proces, le da je namesto lista nosilec papir, na katerega je naneseno rastlinsko barvilo. Gre za zelo star postopek, ki je bil tudi prvi poskus barvne fotografije. Še danes imamo ohranjene antotipije od Johna Herschla (proces je odkril leta 1839, op. n.). Če se ne motim, je delal z eno vrsto nageljna. Pri tehniki je pomembno uporabiti več slojev, ker rastlinska barvila niso tako močna kot sintetična. Pri mojih antotipijah je nanesenih od 10 do 30 barvnih slojev, preden se sploh začne osvetljevanje. Pomemben je tudi tip papirja – meni se je najboljše obnesel bombažni papir, ker popije največ barve, zaradi česar se bolj koncentrira v papirju in je podoba bolj obstojna. Je pa spet stvar zelo občutljiva na UV-svetlobo.

V tem projektu sem se veliko naučila o fiksiranju. Na ljudi iz stroke sem se obrnila glede raznih barv, lakov, zaščit in delala najprej po njihovih navodilih. Hitro sem ugotovila, da to ni pravi način. Namreč, vsi ti zaščitni sloji imajo topila, ki razgrajujejo organskost mojih barvil. Zdaj sem bolj pristaš tega, da naredim reprodukcijo, kot pa da bi se trudila zaščititi originale. Še vedno pa se jih trudim doma hraniti v temi.

Vrniva se k seriji, ki je na ogled v Galeriji Kresija. Postavitev aludira na rastlinje, hranjeno v herbariju, ki poskuša ohranjati nekaj, kar je v izhodišču podvrženo postopnemu propadanju, s tem pa nam ohranjati nekaj lepega in tudi nekaj, iz česar se lahko učimo. Gre torej za dva vidika – podobo nečesa estetskega, kar nas pomirja, obenem pa spominja na odgovornost, ki jo imamo do narave. Je bilo to tisto, kar ste želeli ujeti s to dualnostjo?
Zelo sem vesela, da ste to opazili, ker je bil vsekakor to moj namen. Pogosto tudi sama sebi očitam, da imam na voljo takšne lepe nastavke, jaz pa samo kliknem in naredim fotografijo; da je torej mati narava tista, ki si je izmislila obliko in jo naredila. Jaz sem samo nekdo, ki je to ujel, odtisnil, dal v okvir in obesil. Po drugi strani sem se pa tudi s to mislijo precej hitro pomirila in si rekla: če je tako, pa naj bo. Tukaj se rada postavim v podrejen položaj in mislim, da bi moralo človeštvo to večkrat narediti. Včasih, ko me kdo vpraša, zakaj en list ostane zelen in ne rjav, priznam, da ne vem. V to se (še) nisem poglabljala, saj mi je dovolj, da obstaja. Vse, kar ste omenili, je zame dovolj velik uspeh in vesela sem, da spregovori predvsem skozi ekološko noto in spodbudi k temu, da poskušamo iz drugega vidika pogledati na naravo.

Je ukvarjanje z rastlinjem, botaniko za vas način premišljevanja okoljske krize, ki ne obeta nič dobrega? In ali najdete v zelenju tudi neko pomiritev, ali je v razmišljanju o minljivosti mogoče najti tudi nekaj lepega? Pred leti ste v nekem pogovoru dejali, da ste glede narave optimistka.
Ob tem vprašanju pomislim na vožnjo skozi neko vas, kjer zagledamo staro hišo, ki je brez strehe, oken, vrat in drevesa kar rastejo v njej in prek nje. To je morda ta optimizem. Če se samo umaknemo, bo narava večino sama naredila. Bolj me skrbi nekaj drugega. Ko sem zadnjič poslušala intervju o tem, kako mladi trpijo zaradi zaskrbljenosti zaradi podnebne krize, da ta skrb vodi že do psihološke težave. Problem je v tem, da si ne upam iti tja, ne upam si preveč o tem razmišljati, ker sem na to zelo občutljiva in imam občutek, da bi me znalo potegniti v grozen občutek nemoči, ki te lahko na koncu ohromi in izgubiš voljo do tega, da bi poskusil še kar koli narediti. To je ta začarani krog. Ne upam se mu prepustiti. Na eni točki so me zelo fascinirale glive in mislim, da na koncu, tudi če nas ne bo več, bodo glive tiste, ki bodo ostale. Tudi če rastlin ne bo, bo ostalo pa drugo življenje. In to je lahko izhodišče, da se spet vzpostavi neko ravnovesje.

Ko pa že govoriva o minljivosti, pa razmišljam tako: če je to nekaj neizbežnega, kar se mora zgoditi, in je res potreben nekakšen ponovni zagon vsega, je pa tudi to v redu. Sama razmišljam predvsem o tem, kaj lahko naredim drugače, da bi se to zgodilo čim kasneje. Po drugi strani pa dejstvo, da 100 podjetij sveta ustvari 70 odstotkov vsega ogljičnega odtisa, pri meni povzroči občutek nemoči. Vsakič, ko uporabim papirnato namesto plastične slamice, se vprašam, ali je to sploh važno. Sama se torej na eni strani trudim ljudi nagovarjati s podobami rastlinja, da bi dojeli, kako pomembno je ohranjanje narave, na drugi strani pa stoji ta realnost. Pa vendar sem ugotovila, da je bolje, da se trudim narediti, kolikor je v moji moči, in si ob tem ne očitati, ker ne morem narediti več.