Veličasten prostor nekdanje cerkve v Kostanjevici na Krki v teh dneh obiskovalca bolj kot k preteklosti usmerja v prihodnost. Umetnik Damijan Kracina jo je s svojimi velikimi skulpturami, slikami in objekti spremenil v nekakšno zasidrališče ladje prihodnosti, s katero skuša človeštvo pobegniti s planeta, ki ga je uničil. Umetnik, čigar umetniška praksa je interdisciplinarno razvejana, primarno pa deluje kot kipar, je ustvaril velikanski motor ladje, navigacijo, zemljevide novega sveta oz. načrte pričujoče ladje, um, ki vse skupaj navigira, tovor in bitja, ki jih ladja pelje v novi svet.

Razstava kot film
Če vas opis spominja na premiso znanstvenofantastičnega filma, bo umetnik verjetno zadovoljen. “Želim si, da obiskovalci razstavo doživijo, kot bi se potopili v film,” pravi kipar, ki pri svojem delu ne razmišlja toliko o načelih sodobne umetnosti, ampak prej o vsem drugem: vsebinsko je naravni svet tisto, kar ga fascinira, v smislu očišča žanr znanstvene fantastike, ki mu omogoča dovolj oddaljen položaj, da vidi tisto, česar brez premisleka o potencialni prihodnosti morda ne bi. Z vidika izvedbe pa sta mu pomembna dialog s prostorom in predvsem dramaturška zasnova, s katero skuša gledalca posrkati v novoustvarjeni svet. “Umetnost ima možnost ustvarjanja imaginarnega sveta, v katerega se lahko zatečemo in si postavimo svoja pravila. Mislim, da je v tem tudi neki odgovor,“ pravi.

Ob razstavi si je tokrat še posebej vredno vzeti čas za besedilo, ki ga je za katalog napisal kustos razstave Miha Colner. Na prošnjo umetnika je namesto klasičnega interpretativnega besedila podal lastno vizijo sveta, ki ga poskuša zapustiti ladja, s sijajno zastavljenim literariziranim kontekstom pa razstavo dopolnil z razsežnostjo, ki še dodatno nagovarja gledalčevo domišljijo.

Odgovor, ali bo človeštvu z ladjo zares uspelo pobegniti, je prepuščen gledalcu. Vseeno pa umetnik v samem naslovu ne pušča veliko prostora za optimizem. To je Napačna ladja, vendar napačna je lahko v več pogledih. Najprej v tem, da gre že v izhodišču za točko, na kateri se ne želimo znajti; potem je tu vprašanje končne lokacije, kamor se človek namenja, ki se zdi že vnaprej nenaseljiv in zato varljiv pristan. Predvsem pa je napačna že miselnost, na kateri je človeštvo priplulo do sem.

Neusahljivo čudenje nad izginjajočim svetom
Svet, ki ga Kracina ustvarja, je resda njegova vizija prihodnosti, vendar vsaka znanstvenofantastična fikcija je vedno najprej premislek o družbi danes. Potencialne realnosti si lahko zamišlja le, če izhaja iz preteklosti in sedanjosti, izmišljena bitja pa, če začne pri formah naravnega sveta. Ustvarjanje Damijana Kracine je ukvarjanje z evolucijo, kar ne pomeni le razmislek o tistem, kar prihaja, ampak morda še bolj o tistem, kar izginja. V ozadju vsega je umetnikovo čudenje; čudenje nad svetom, ki nam je dan, nad edinstvenostjo življenja v najširšem pomenu besede, pa tudi nad zadnjimi poskusi, da bi ta čudež, čeprav predrugačen in spremenjen, ohranili. Navsezadnje nas evolucija uči, da bo preživelo le tisto, kar se prilagodi naravi – koncept, ki človeškemu hrepenenju po napredku kljub vsemu razvoju in znanju v jedru še vedno ni najbolj razumljiv.

Razstavo lahko v nekdanji samostanski cerkvi Galerije Božidar Jakac ujamete do 25. februarja. Več o monumentalnem projektu, Kracinovem kiparstvu in pogledu na svet pa preberite spodaj.

Kako se je porodila ideja o Napačni ladji? Je bilo to nekaj, o čemer ste začeli razmišljati prav ob pripravi te razstave ali ste imeli "mašinerijo" zamišljeno že prej?
To razstavo sem pripravljal tri, morda celo štiri leta. Vedno se mi zdi pomembno, da pri postavitvi izhajam iz prostora, ki je v primeru nekdanje cerkve zelo zahteven. Naslov Napačna ladja se mi je porodil čisto ob koncu priprav. Povezan je z anekdoto, ki mogoče niti ni toliko povezana s samo razstavo. Zares smo se znašli v nekem trenutku, ko gre vse narobe. Če pogledamo svet, se nič ne zdi prav in zares ne vem, kaj bo človeštvo zdaj naredilo. Razstava je na neki način odziv na ta trenutek – se pravi na politično, družbeno vzdušje, na vse vojne, ki se začenjajo ali še kar trajajo. Zdi se mi, da gre večina stvari v napačno smer. Občutek sem imel, da je bilo nekoč že boljše. Vse to je ozadje, ki me je pripeljalo do Napačne ladje. Rad imam knjige Douglasa Adamsa, ki sem ga bral že kot študent. Pri njem sem prepoznal pomen pogleda z distance, da torej od daleč pogledamo, kje smo. V njegovi knjigi je takšna ladja, ki je bila zgrajena zato, da bi rešila svet. S prvo ladjo od treh so na drugi planet najprej poslali skupino birokratov, ti, ki so ostali, so nato spoznali, da jim drugih dveh ladij sploh ni treba poslati. Ne vem, ampak morda bi bilo treba zares nekoga nekam poslati. Obenem je ideja ladje povezana tudi s cerkveno ladjo kot tudi z ladjo Elona Muska. Zanimale so me situacije, povezane z vesoljem in distanco, ki omogoči, da se pogledamo iz drugega zornega kota. Od tod sem izhajal in imel nekaj različic, že v osnovi pa je bila prisotna zamisel o ladji.

Če izhajam iz besedila, ki ga je ob razstavi zapisal kustos Miha Colner, nekako ne vemo, ali je ladja še zasidrana na Zemlji ali pa jo že zapušča. Naslov razstave sugerira, da potnike prav daleč ne bo pripeljala. Ali namerno puščate to vprašanje odprto ali pa z označbo napačna vendarle sugerirate katastrofično nadaljevanje?
Živimo v svetu, kjer se je zlasti pred nekaj leti vse zdelo grozno – vse družbeno dogajanje, potem politična situacija, pandemija. Počutim se ogroženega in se sprašujem, kako naprej. Kam bi lahko pobegnil? Umetnost ima možnost ustvarjanja imaginarnega sveta, v katerega se lahko zatečemo in si postavimo svoja pravila. Mislim, da je v tem tudi neki odgovor. Ko pridem v atelje, po navadi začenjam iz nič. Velikokrat se počutim, kot bi bil prvič tam. Seveda so skulpture za razstavo v Galeriji Božidar Jakac potem nastajale dolge mesece, ampak začetni impulz mi ni dan vnaprej. Bolj ko stvar dokončujem, bolj se tudi sam čudim. In to čudenje se mi zdi zelo pomembno. Podobno želim vzbuditi pri obiskovalcu, ki vstopi v galerijo – da vklopi to čudenje. Pri tem se mi ne zdi pomembno, da mora vsakdo dela razumeti na en način. Vsak razume stvar drugače, saj izhaja iz svojih izkušenj. Vsak predmet, ki ga vidimo, ima za vsakogar drugačen pomen. Naslov je dan, vseeno pa ne želim stvari preveč interpretirati, ne želim sugerirati, kako naj nekdo to doživlja ali razume. S samim naslovom sem le izpostavil našo željo po begu. Morda je ladja tudi od nekod prišla. Dopuščam vse možnosti. Ko sva se z Miho Colnerjem pogovarjala o spremnem besedilu, sem izrazil željo, da napiše svojo vizijo ladje in sveta, ki mu pripada. Nisem namreč želel, da se razstava razlaga na klasičen umetnostnozgodovinski način in se opisuje posamezna dela.

Colner v uvodu kataloga šaljivo zapiše, da je vsaka podobnost z resničnostjo nedvomno naključna. Ob tem sem pomislila na same forme vaših skulptur, teh hibridnih bitij in strojev, ki so povsem iz domišljije vznikle stvari, obenem pa vedno zasidrani v realnosti. Koliko poskušate pri oblikovanju skulptur izhajati iz poznanih nam form, bitij oz. stvari, saj navsezadnje nekaj znanega najprej sproži določen asociativni proces, s tem pa odziv, koliko pa se skušate umikati iz poznane nam realnosti?
Seveda ne moremo izhajati iz nič. Nič ne nastane v praznem prostoru, vedno obstajajo izhodišča. Naravne oblike hitro prepoznamo, težava pa nastane, če se ta oblika ne sklada z našo z evolucijo pridobljeno izkušnjo. Zato stvari v ateljeju spreminjam in obdelujem toliko časa, da me ne spominjajo na nič več. Čeprav skulptura vključuje elemente znanih organizmov, si želim, da je to kot nekaj novega, kar bi lahko nekako živelo po svoje. In včasih, čeprav sem avtor, me to, kar nastane, lahko tudi preseneti.

Kako poteka načrtovanje teh skulptur? Kako o njih premišljujete? Jih kdaj sanjate?
Sanjam zelo, zelo hude stvari in sem včasih zjutraj prav srečen, da sem se zbudil. V bistvu gre za nenehno povezanost marsičesa – filmov, knjig in travm, s katerimi se soočamo vsak dan, saj je svet celostno gledano zelo grozen. Je pa v ozadju takšne razstave veliko zamisli, skic in risb.

V kapelah stranske ladje vidimo tista vaša značilna bitja, hibride, ki izvirajo iz obstoječega živalskega sveta, obenem pa se zdijo živali sanj ali prihodnosti. Imamo ljudožerske rastline in masivne polže – zlasti nadrealistično predrugačena favna je rdeča nit vašega ustvarjanja. Vedno znova se vračate k živalim, vaše skulpture izhajajo večinoma iz naravnega sveta. Jih lahko razumemo tudi kot prilagojena bitja izumirajočih vrst, s tem pa vaš poklon tem živalim?
Tako zdaj kot tudi pri številnih prejšnjih projektih sem pogosto želel konkurirati z naravo. Vedno me je fasciniralo, kako se narava prilagaja, kako najdemo fosile bitij, ki so nekoč zares obstajala in so nam danes neverjetna. Zanimiva mi je vsa ta biotska raznovrstnost in težko si kaj zares novega zamislimo. Živimo v zadnjem obdobju, dobi antropocena, in marsikaj je odvisno od nas samih. Vsak dan izumirajo takšne in drugačne živalske in rastlinske vrste in meni se to zares ne zdi prav. Tudi to je Napačna ladja, saj ima civilizacija na razpolago toliko sredstev, da bi lahko poskrbela za ohranitev živalskih vrst, usmerja pa se v čisto napačne stvari. Namesto vseh teh vojn, ki jih sprožamo, bi lahko poskrbeli za planet. Kajti zares je čudež, da v vesolju sploh obstajamo. Verjetno nismo sami, ampak vseeno je to izjemno. In na koncu se vse to prepleta.

V preteklosti ste prav s smrtjo živali pokazali na človekovo pomanjkanje empatije do človeških življenj. Leta 1995 ste v projektu Kracina TV s fotografijami povoženih mačk v času vojne na Balkanu opozorili, kako se ob človeški smrti manj zganemo kot ob smrti živali. Če pogledamo današnji čas in protestni odziv javnosti na trenutno uničevanje v vojnah (ne pa tudi oblastnikov), ali se vam zdi, da vendarle smrti ljudi ne sprejmemo tako zlahka?
Morda res. A posamezniki, ki odločajo, vedno za seboj potegnejo ogromno število ljudi, vernikov ali pripadnikov, kar ima svoje posledice. Če bi vsak razmišljal po svoje in pogledal okrog sebe, bi bil svet veliko boljši. Tudi če bi ženske vodile svet, bi bil mogoče boljši. Ampak smo v drugačni situaciji, ki je, kakršna je. Medtem ko je bil moj dedek z naravo zelo povezan, pa jaz zaradi svojega načina življenja naravo več gledam in raziskujem prek različnih medijev. Ko imam priložnost zelo, rad hodim v prirodoslovne muzeje. Včasih celo rajši kot v umetniško galerijo. Ta svet me neskončno zanima in fascinira. Znanost je zmožna videti, kaj je nekoč bilo, in to rekonstruirati. Pred leti me je zelo zanimala zgodba tasmanskega tigra, ki je zdaj že izumrla vrsta. Zdaj ga poskušajo oživiti s pomočjo genskega inženirstva, ampak v bistvu ga je človek uničil, in to iz lastne nečimrnosti. Človek se je preprosto odločil in uničil celo vrsto samo zato, ker so mu živali delale škodo. Mislim, da premalokrat razmišljamo o tem, da bi lahko bilo marsikaj boljše.

Ambient nekdanje samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki daje razstavi dodaten podčrtaj, ne zgolj v prostorskem smislu, v katerem vstopa kamen v dialog s tehnologijami prihodnosti, ampak tudi v smislu zgodovine – samostanske skupnosti so bile v preteklosti na neki način samozadostne, z obdelovanjem površin v neposredni okolici samostana so pridelovali ravno toliko hrane in surovin, kot so jih potrebovali. Nekaj, kar je sodobni logiki hrepenenja po vedno več tuje. Ste ob pripravi razstave razmišljali tudi o tem nasprotju?
Formalno sem se zelo navezal na sam prostor. Kot rečeno, je razstava nastajala kar nekaj let. Veliko stvari sem imel že prej zamišljenih. Celotno postavitev pa sem si zamislil kot ladjo in od tod sem izhajal pri postavljanju stvari. Verjetno sicer vsak, ki vstopi v prostor, doživi postavitev drugače, ampak to je bila neka osnovna ideja, ki sva ji s Colnerjem sledila. Ko sem prišel do tega, da gre za ladjo, ki potuje ali vsaj želi potovati, sem si zamislil posamezne dele tega plovila na način, da imajo vsaka skulptura, risba in slika v tem funkcijo. Tako ima ladja svoj motor, propeler, navigacijo, tovor, ki ga prevaža. Na stenah so zemljevidi, za katere ni povsem jasno, ali so načrti motorjev ali pa gre za zemljevid pokrajin. Osrednjo pozicijo ima osemmetrska slika, ki je zamišljena kot navigacija s kompasi in elementi, ki se vrtijo. Na sliki so slabo ohranjeni napisi, nekakšne oznake za navigiranje. Če pozorno pogledamo, je nekdo čez latinske črke napisal nekaj v japonščini, mogoče tudi v šrilanščini. Navodil ne moremo več prebrati, zato ne vemo, kako ta navigacija deluje. V stranskih kapelah so različne vrste živali, ki so morda tovor, prehrana ali zgolj biomasa, nameščene v nekakšnih ogradah. Nekaj hibridnih bitij pa se je življenju na ladji prilagodilo tudi drugače. Motor je v gibanju, se vrti, nad vsem pa lebdi neki nadzorni um in išče pravo smer. Naknadno sem izvedel, da je izumitelj ladijskega vijaka Josef Ressel deloval v Kostanjevici na Krki in se je po nekem naključju tudi to povezalo. To je nekako celota, ki sem si jo zamislil.

Dejali ste, da vam je pomembno, da imate pri postavljanju razstave nadzor nad celotnim prostorom. Vselej skušate ustvariti celovit ambient. Je bilo zaradi prostranosti in specifičnosti galerije v nekdanji cerkvi to kaj večji izziv? Verjetno so že drugačne dimenzije pomenile neko prilagoditev?
Seveda. Pred štirimi leti sem razstavljal v Channel 0 na Metelkovi, ki je nasprotno od Kostanjevice najmanjši prostor, kjer sem razstavljal. Resda je bil tam na ogled en sam kos, ampak meni je vedno pomemben prostor in temu se je preprosto treba prilagoditi. Pri postavitvi razstave si želim, da jo obiskovalci doživijo, kot bi se potopili v film. Pri filmu se ne sprašujemo, preprosto gremo v kino, se predamo zgodbi, ki nam je na koncu všeč ali pa ne. V vsakem primeru smo nekaj doživeli. Podobna je izkušnja gledališča, tudi knjige. Drugače pa po navadi doživljamo umetniške razstave. Zato sem želel poudariti dramaturški moment, s katerim se gledalcu ob vstopu skozi vrata odpre prostor, ga povabi od enega objekta ali slike do drugega in se mu ob tem zgodi neke vrste film. Zelo bi bil zadovoljen, če bi obiskovalec ob tem doživel nekaj novega.

Barve kamna, belina stene in terakotna barva tal cerkve dobro vstopajo v dialog z vašimi skulpturami, saj sami posegate po podobni zemeljski paleti. Razmeroma zadržan, nevtralen kolorit vam omogoči, da pride do izraza oblika, ki je verjetno prvo polje vašega zanimanja, a vseeno v tem primeru barve naravnih materialov podčrtajo neko povezanost z elementarnim. Tako smo spet pri odnosu človeka do narave oz. Zemlje.
Vsekakor sem izhajal iz prostora, kjer poleg velikosti prevladuje barva kamnitih arhitekturnih elementov. Res me bolj zanima oblika in barvo uporabljam bolj kot patino, ki obliko podpira. Slike in risbe so črno-bele, skulpture pa v pretežno svetlorjavih tonih. Skulpture oz. organizmi so se tu nekako prilagodili okolju. Skušal sem doseči, da prostor, slike in skulpture dojemamo kot celoto in da sočasno opazujemo tako stebre kot moja dela.

Pred leti ste v hiši svojega očeta v Logeh ustanovili Poslednji muzej sodobne umetnosti. Ali še deluje?
Logje ležijo na skrajnem zahodu Slovenije. Od leta 2015 smo imeli kar nekaj projektov, poleti smo zasnovali program s filmskimi večeri, koncerti in razstavami. Muzej je še vedno postavljen, dela še vedno stojijo, sproti ga malce prenavljamo. Lani ni bilo toliko programa, ampak ljudje pridejo na obisk.

Kako ste pravzaprav dobili idejo za muzej, ki je zamišljen kot neke vrste sodobni kabinet čudes, kakršne so imeli v zgodovini plemiški zbiralci. Zdi se mi, da ta koncept prinaša tudi način razumevanja vaše umetnosti kot nenehnega čudenja nad vsem, kar ta svet ponuja, da prav s transformirano formo opozorite na njeno edinstvenost?
Celoten projekt muzeja je podoben razstavi v Kostanjevici na Krki že v tem, ker ne greš samo mimo, ampak se moraš nameniti tja, saj je vsaj pri Logeh glede oddaljenosti to že svojevrsten podvig. Ko pa smo enkrat tam, lahko doživimo nekaj, česar morda ne pričakujemo. Zares deluje kot neke vrste kabinet čudes z vsemi temi stvarmi. En prostor pa je namenjen predstavitvi gostujočih avtorjev. Z manjšimi deli je v zbirko muzeja vključenih več kot 40 avtorjev. Zanimivo je to, da obiskovalci pogosto pričakujejo etnografski muzej ali pa muzej prve svetovne vojne, potem pa zagledajo vse te skulpture in so malce šokirani. Naenkrat je pred njimi nekaj nepričakovanega, nekaj, česar sploh ne morejo opredeliti, kaj to je. Zdi se mi, da veliko ljudi moje skulpture dojema na ta način. Predvsem mi je ključno, da lahko doživimo sodobno umetnost tudi zunaj elitističnih oz. posvečenih prostorov umetnosti. To mi je v ponos.

Kako pa sovaščani sprejemajo muzej? Ga kdaj obiščejo.
Muzej poznajo in mislim, da jim je zanimiv. Če ne drugega, nekatere fascinira na primer gladka površina skulptur, kar lahko omogoča neki "vstop", ki sproži nadaljnji pogovor in razmislek. Podobno kot v Kostanjevici, ko stopiš v prostor, zagledaš vrteče in viseče skulpture, kar te malce spodnese, začneš gledati okrog, iščeš orientacijo in naenkrat si lahko "noter".

Verjetno je bila razstava v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki ena redkih priložnosti, da ste lahko ustvarili dela tako ogromnih dimenzij. Bi si želeli več tovrstnih projektov, morda tudi v smislu javne plastike?
Seveda, ampak zdaj razmišljam predvsem o tem, kam bodo te velike skulpture šle po koncu razstave. Iz tega razloga je tudi nastal Poslednji muzej sodobne umetnosti, ki je bil v bistvu zadnji tudi z vidika, da je bilo tam skladišče. Na začetku je šlo za depo, ki smo ga odprli za javnost. Pri razstavi v Kostanjevici sem dimenzije prilagodil prostoru, ki je zares velik, Posledično so takšne tudi skulpture. Zdaj pa imam dejansko težavo, kam z njimi. Čeprav neke ideje že imam. Ampak pomanjkanje depojev za kiparska dela je velika težava. Pravega trga za kaj takega ni, čeprav bi bile te skulpture idealne za te nove minimalistične arhitekture.

Kako se je vaše delo sprejemalo skozi čas? Pred nekaj leti ste dejali, da tehnična izvedba ni bila tako cenjena kot danes, pa tudi fantastična, nadrealisitčna figuralika je v obdobju abstrakcije in konceptualne umetnosti verjetno izstopala?
Ko sem obiskoval akademijo, je bila v ospredju postkonceptualna scena, tudi čas tranzicije, čas balkanske vojne, kar je vse vplivalo tudi name. Takrat še nisem ustvarjal del, pri katerih bi se ukvarjal z modeliranjem, ampak je šlo za bolj konceptualne pristope, povezane z medijem videa in fotografije. Mogoče je bilo zame ključno leto 2004, ko sem bil povabljen na rezidenco v ZDA, kjer sem bil v Albuquerqueju in Santa Feju. Ko sem se vrnil, sem svojo kreativnost nekako ločil na dve polji. Z Alenko Pirman in Janijem Pirnatom smo ustanovili Društvo za domače raziskave, v okviru katerega smo izvedli nekaj pomembnih projektov, ki so bili zasnovani zelo konceptualno in raziskovalno. Po drugi strani sva pa z Vladimirjem Lebnom začela projekt Galapagos, ki je šel v povsem drugo, bolj domišljijsko oz. kiparsko smer. V zadnjem času je mogoče to drugo malce bolj intenzivno. Več sem v ateljeju, kjer se kot kipar navdušujem nad tem, da nekaj oblikujem iz nič. Našel sem neki svoj način, s katerim v kreativnem procesu preskočim določene tehnološke postopke, saj je kiparska tehnologija zelo zahtevna in vzame ogromno časa. Lažje bi bilo, če bi imel za seboj delavnico in pomoč, ampak pri nas tega ni, zato sem se moral znajti sam.

Poučujete na oblikovni šoli v Ljubljani. Ali ob učenju novih generacij in spremljanju njihovega dela kdaj najdete tudi kakšne odgovore na dileme, ki vas mučijo pri vašem razmišljanju. Morda v njih prepoznate protipol tej distopični prihodnosti, o kateri sva govorila?
S temi stvarmi jih ne obremenjujem preveč. Pri mojem predmetu delamo predvsem naloge, ki so tridimenzionalne oz. kiparske, in pri tem jim skušam pomagati tako, da lahko uživajo v delu in so pri tem čim bolj kreativni. Res pa sem velikokrat fasciniran nad nastalimi izdelki.

Nekaj, o čemer razmišljam pri tem, ko jim predstavljam sodobna umetniška dela, je predvsem vprašanje, ali morajo te nove generacije še vedno poznati vso umetnost 20. stoletja. Ali je bila obremenjenost s poznavanjem vseh del, galerij in muzejev le naša težava? Sprašujem se, ali morajo zares poznati Giacomettija ali Donalda Judda. Mogoče je to nepotrebno in bi morali imeti čisto drugačna izhodišča. Ko na primer hodimo po svetovnih galerijah, so to vedno galerije zahodnega sveta, umetnostni sistemi, ki temeljijo na MoMi. V času študija me je povsem prevzel minimalizem, potem sem pa nenadoma dojel, da je bila to umetnost hladne vojne, da so Američani vse to financirali, da bi imeli svoje umetnike. In takih primerov, ko vse v ozadju vodita politika in kapital, je ogromno. Zato se sprašujem, ali je to zares edina pot.