Brata sta skupaj vladala do Karlmanove smrti leta 771, nato pa je prestol do vse do leta 814, ko se je tudi sam poslovil od sveta, pripadal Karlu. To je bil čas, ko je v frankovskem kraljestvu in nato cesarstvu nastopilo obdobje politične in kulturne povezanosti. Karla Velikega, ki ga je papež Leon III. leta 800 v Rimu kronal za rimskega cesarja, je pri vladanju vodila vizija oživljanja antike, tako v njenih državno-političnih vzorih (renovatio imperii romani) kot njeni kulturni zapuščini.

Obdobje, ki ga zaznamuje vladanje Karla Velikega in njegovih naslednikov, se je tako v zgodovino umetnosti zapisalo kot karolinška renesansa, z njo pa lahko v novi luči pogledamo na vsesplošno, a napačno razširjeno predstavo o stoletjih po padcu Rimskega imperija kot temačni dobi v umetnosti; torej o dobi, ki naj bi pozabila na dosežke antike, vse dokler nista začela te znova ceniti šele renesansa in humanizem.

A karolinški čas je antiko interpretiral po svoje. Ta je na eni strani prinesel nekaj najlepših arhitekturnih in slikarskih stvaritev srednjeveške umetnosti, hkrati pa se so se prav v tem času za vedno izgubili nekateri antični spomeniki. Kljub občudovanju antične estetike so namreč Karolingi rušili antične arhitekture in vključevali njihove elemente v nove stavbe. Znotraj starih antičnih naselbin so nastajala nova srednjeveška mesta, severno od Alp pa se je prvič pojavila arhitektura v kamnu.

Vpeljava idealngea središčnega tlorisa
V arhitekturi sledimo novemu razumevanju prostora in občutku za uravnoteženje posameznih elementov in volumnov. Iz antike so si sposodili elemente, kot so korintski kapiteli, zdaj seveda drugače oblikovani, polstebri, pilastri, loki in tridelni vhodi, ki jih dobro poznamo iz rimskih slavolokov. Karolinški čas je prav tako vpeljal centralno arhitekturo, ki jo do tega časa najdemo le v tlorisih krstilnic. Najbolj slaven primer takšne arhitekture je gotovo Dvorna kapela v Aachnu, ki je v času Karla Velikega postal nekakšen novi Rim. Leta 786 so v tem, danes nemškem mestu začeli z gradnjo stavbe, katere dokončanja Karel Veliki ni v celoti dočakal. Danes poznamo aachensko katedralo kot drugačno celoto, saj so ji med drugim med gotiko prizidali gotski kor. A če se vrnemo na začetek 9. stoletja, vidimo da se oktagonalno zasnovana sakralna arhitektura zgleduje po morda še slavnejši San Vitale v Ravenni iz 6. stoletja.

Zavrnitev realizma, iskanje duhovnega
Karolinški čas je obudil tudi tradicijo izdelave slonokoščenih izdelkov, ki jo je pozna antika zelo dobro poznala, merovinški čas pa je nanjo nekoliko pozabil. Slonokoščeni diptihi so postali platnice evangeliarijev, prav tistih knjig, ki so jih bogatile tudi sijajne iluminacije. V slikarstvu se poleg naslanjanja na že omenjeno antično tradicijo kaže tudi vpliv anglosaških izdelkov in bizantinske umetnosti. A kljub naslanjanju na antiko karolinško slikarstvo zavrne poznoantični realizem, umetnikov pa ne zanima fizična realnost upodobljenega, ampak duhovne sile za samo realnostjo.

Karolinška umetnost je preveč bogata, da bi jo lahko zarisali v tako kratkem besedilu. Pred sprehodom po nekaterih najbolj znanih karolinških spomenikih se ustavimo še pri besedah avtorja Charlesa Dodwella, ki v svojem delu Painting in Europe: 800 to 1200 (Slikarstvo v Evropi: 800 do 1200) opis temeljev, ki jih je karolinški čas postavil srednjeveški umetnosti v Severni Evropi nadaljeval takole. "A Karlu Velikemu in Frankom dolgujemo še več. Prav njim se moramo zahvaliti za pogoje, na katerih se je lahko evropska umetnost sploh razvila." Ne pozabimo, da je Karel Veliki nasprotno z bizantinskim ikonoklazmom podprl religiozno umetnost.