Vse to v literarnih oddajah z besedili Borisa A. Novaka, Julia Cortázarja, Gabriela Garcíe Márqueza, Borisa Pahorja, Janet Frame, Juša Kozaka in Johanna Wolfganga Goetheja.
Kako brez ljubljenega jaza biti … Iti … Ti … Ti.
Letošnji dobitnik zlatnika poezije, ki ga bodo podelili v Celju na Veronikinem večeru poezije in glasbe 27. avgusta, je Boris A. Novak – prevajalec, dramatik, esejist, literarni zgodovinar, verzolog, profesor primerjalne književnosti in še marsikaj, predvsem pa je Boris A. Novak pesnik. Na svojih pesniških začetkih se je oprl na simbolistično poetiko, pozneje je antičnim mitom vdihnil novo življenje in ustvaril prepoznavno osebnoizpovedno, tudi erotično liriko. Za zlatnik poezije ga je izbral slovenski pesnik, pisatelj, dramatik in knjižničar Borut Gombač, ki je v utemeljitvi priznanja med drugim zapisal, da "Novak ni le največji slovenski mojster pesniških oblik in pretanjeni ustvarjalec besednega 'zvena, ki pomeni, in pomena, ki zveni', ampak 'prostor poezije' z vsako novo pesmijo, bodisi z minimalistično 'definicijo' bodisi z ekspresivno razbohotenim epom, širi s tako polnokrvno poetiko, da njeni občudovalci nismo le presunjeni nad močjo njene ekspresivnosti, ampak smo vsakič znova nevsiljivo, a zavezujoče, povabljeni k samoizpraševanju in iskanju svoje lastne vloge v času in prostoru". Pred petnajstimi leti je Boris A. Novak za Literarni nokturno interpretiral nekaj svojih pesmi, med drugim pesmi Oče, Narcis in Eho in Odkrivanje vsakdanjega.
… tokrat je lahko drugače, samo določiti pravila, se zabavati nad popolnim absurdom, da sedeta na različni letali in prideta v hotel kot neznanca, pustiti, da ju po enem ali dveh dneh naključje predstavi v jedilnici ali na plaži, se spustiti v nova počitniška razmerja, biti vljuden …
Argentinski pisatelj Julio Cortázar (1914–1984) je zaslovel kot avtor protiromana Ristanc, s svojima zgodbama pa je navdihnil Michelangela Antonionija in Bernarda Bertoluccija, da sta posnela klasiki avtorskega filma, Povečavo in Zadnji tango v Parizu. Da, Cortázar je tudi mojster kratke zgodbe. Zgodba Pasatni vetrovi je v prevodu Nine Kovič izšla leta 1988 v takrat kultni zbirki Kondor. V njej se par ob obletnici odloči, da si bo popestril življenje z igro. Iz te preproste premise je pisatelj ustvaril pretanjeno psihološko bravuro, ki se konča tako, kot se mora končati. Brezkompromisno. Zgodbo v oddaji Izbrana proza interpretira Blaž Šef.
Avgust je bil mesec vročinskih valov in norih nalivov, ampak to je vzela nase kot še eno pokoro, ki jo mora opraviti, obvezno in vedno sama.
Avgusta se vidiva Gabriela Garcíe Márqueza je letos objavljeno zadnje delo tega velikega kolumbijskega pisatelja, nobelovca, avtorja romanov, kot so Sto let samote, Ljubezen v času kolere, Polkovnik nima nikogar, ki bi mu pisal in drugi. Novela Avgusta se vidiva naj bi bila ena izmed novel obsežnejšega dela o ljubezni na stara leta. Napisal je samo to in sinovoma naročil, naj besedila ne objavita. Márquez ga je pisal namreč že bolan in z izgubo spomina. Toda ob sodelovanju Márquezovega urednika Cristóbala Pera, ki je sodeloval pri rokopisu že z Márquezom, sta se sinova odločila besedilo objaviti in letos marca, na Márquezov rojstni dan, je izšlo hkrati v več kot tridesetih državah po svetu, tudi v slovenščini v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica.
Ana Magdalena Bach vsakega avgusta pride obiskat mamin grob na otoku. In noč, preživeto tam, zaznamuje vsakič z drugim ljubimcem ter spoznava do takrat skrite strani sebe in preteklosti. Odlomek v Literarnem nokturnu interpretira Željko Hrs.
"Vieni qui," je rekel in njegove oči so nabreknile. Julka se je premaknila, a tedaj so jo razburjeni prsti že držali za uhelj. "Nočem slišati tega grdega jezika," je rekel in šel sem pa tja pred klopmi in vlekel uho za sabo. "Nočem." (Boris Pahor, Metulj na obešalniku)
Mineva 111 let od rojstva Borisa Pahorja (1913–2022). Prve kratke zgodbe je objavil v Ljubljani, leta 1939 pa je navezal stik z Edvardom Kocbekom, ki ga je seznanil s sodobnimi literarnimi smermi; med drugim je sodeloval pri Mladiki in Dejanju. V deloma modernistični prozi z avtobiografskimi prvinami se je posvečal predvsem usodam Slovencev v Trstu. Morda najbolj prepoznaven je po romanu Nekropola, v katerem je strnil izkušnje iz nemškega koncentracijskega taborišča. V črtici Metulj na obešalniku, ki jo v Literarnem nokturnu interpretira Aleš Valič, pa opisuje izživljanje fašistov v šolah.
Z občutkom, da se svet zožuje in temni, kakor v predoru, se je spomnila nezaupljivega, skoraj prezirljivega izraza na obrazu svoje nečakinje, ko je na njeno pripombo: "Kako lepi so oblaki v Dunedinu! Tile veliki, valujoči beli oblaki, kajne, tetka?" s poostrenim glasom, razočarana nad tem, kako bridko je že bilo vse skupaj, odvrnila: "Nikoli ne gledam oblakov!"
Novozelandska pisateljica in pesnica Janet Frame (1924–2004) se je šolala za učiteljico, po letu dni poučevanja v šoli pa je postala skrbnica štirih starejših žensk. Leta 1947 so jo hospitalizirali v bolnišnici za duševno bolne in sedem let je preživela v različnih ustanovah za zdravljenje duševnih bolezni. Prvo knjigo, zbirko kratkih zgodb z naslovom Laguna, je objavila pri 26 letih in zanjo dobila več nagrad. Svetovno slavo ji je prinesla avtobiografska trilogija, v kateri je bilo tudi delo Angel za mojo mizo, po katerem so leta 1990 posneli film. V poznejšem življenju se je otresla stigme duševne bolezni; njen opus zajema dvanajst romanov, štiri zbirke kratke proze, knjigo pesmi ter omenjeno avtobiografsko trilogijo. V slovenščino imamo preveden njen roman z naslovom Karpati iz leta 1988 (prevedla ga je Miriam Drev) in zbirko kratkih zgodb z naslovom Vstopate v človeško srce (v prevodu Julije Potrč Šavli). Literarni portret Janet Frame je leta 1989 pripravil Mihael Glavan, odlomke iz avtoričinih del pa je interpretirala Silva Čušin.
V negibni tišini med grobovi, nad katerimi je bilo razpeto visoko nebo, pred obličjem smrti, pred nerazrešljivo uganko človeških prsi so se pričeli pogovori s svetom, s seboj in z njimi, ki so otrpnili.
Kratka zgodba Očetova maska je poklon pisatelju, esejistu, gledališkemu kritiku, uredniku in partizanu Jušu Kozaku ob 60. obletnici njegove smrti. Kozakova zgodba je mojstrovina o sinovem srečanju z mrtvim očetom, s preteklostjo in s svetom, ki izginja. Zato ne preseneča molovsko razpoloženje, ki pa ga avtor odmerja stvarno in natančno. Zgodbo v Literarnem nokturnu interpretira Željko Hrs.
A postrežba skrbna ne zaleže / gostu, ki utrujen je močno. / Na ležišče kar oblečen leže / in ko skoraj že zaspi trdno, / od odprtih vrat / stopi čuden svat: / bledo bitje, ki strmi svetlo.
Korintska nevesta in Bog in bajadera sta bili do nedavna še neprevedeni baladi Johanna Wolfganga Goetheja. Zdaj ju imamo v prevodu Mateja Venierja, ki je dosledno upošteval tudi formalno zgradbo verzov, stopic in rim.
Ko so ljudje videli umreti neveste v cvetu let, niso mogli sprejeti, da lepota in mladost tako nenadoma premineta in že v antičnih časih se je rodila zgodba o nevesti, ki neprestano išče srečo v objemu ljubega, ki ji jo je smrt odrekla. Na to nas spominja Goethejeva balada Korintska nevesta.
Tudi balada Bog in bajadera je nastala leta 1797 in je bila objavljena v reviji Almanah muz, ki jo je urejal Friedrich Schiller. Goethe je zgodbo o indijskem božanstvu, ki prebije noč pri svečenici ljubezni, povzel po potopisnem delu Popotovanje po Vzhodnih Indijah in Kitajski Pierra Sonnerata.
Poleg balad velikega nemškega pesnika, pisatelja in polihistorja Johanna Wolfganga Goetheja je v Literarni večer uvrščena tudi glasba, ki jo je navdihnila prav Goethejeva balada Bog in bajadera. Baladi interpretira Blaž Šef.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje