Glavna značilnost Lipuševe proze je prikazovanje sodobne zamejske koroške resničnosti skozi osebno življenjsko izkušnjo na izrazito nekonvencionalen način.

Lipuš je pisatelj, ki se nepopustljivo zavzema za človekovo pravico do prostosti in pokončnosti v travmatiziranem manjšinskem svetu, ki prav te človeške lastnosti preverja, duši in lomi močneje, kot se to dogaja drugod. Lipuš gleda na stvari naravnost in brez rodoljubnega popuščanja ali lepotnega prenarejanja, hkrati pa skozi neko posebno živost, ki zmore videti tako tragiko kot komiko, pa tudi grotesko koroške danosti.

Prešernov nagrajenec iz leta 2004
Zanimiva posebnost je Lipušev slog, ki pomeni opazno obogatitev slovenskega jezika. Globoko je zasajen v koroško narečje, hkrati pa osebno stiliziran po meri sodobne, moderne literature. Vsebuje dražljivo napetost med narečno arhaiko, ki jo vzdiguje v književni jezik, sodobno izražanje pa potaplja nazaj v starodavni ljudski govor, so zapisali v utemeljitvi upravnega odbora Prešernovega sklada, ki je pisatelju leta 2004 podelila Prešernovo nagrado.

"Medtem ko Slovenija skrbi za to, da se bo naša beseda razlegala v širokem evropskem prostoru, pa jo na Koroškem sami utišujemo in zmanjšujemo, s svojo politično nezrelostjo in nepoučljivostjo skrbimo za to, da se vedno manj razlega med nami," je leta 2004 ob prejemu najvišjega priznanja Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti dejal Lipuš.

Javnost koroškega pisatelja Florjana Lipuša najbolj pozna po romanu Zmote dijaka Tjaža (1972), ki je bralcem dostopen tudi v nemškem in francoskem jeziku. Njegov nagrajevan opus sestavlja še kratka proza, pogosto osredotočena na ogroženo individualnost, razkroj subjekta v socialnih in kulturnih strukturah ter kritiko provincialne utesnjenosti. S prevodi vrste drugih del, denimo Odstranitev moje vasi, Jalov pelin, Srčne pege (1991), Stesnitev (1997), je prodrl tudi v širši svet.

Leta 2005 je prejel častno nagrado za literaturo Republike Avstrije kot prvi avtor, ki piše tudi v slovenskem jeziku. Lani je na Bavarskem prejel Petrarcovo nagrado, nagrajevani pa so bili tudi prevajalci njegovih del v nemščino, med njimi Johann Strutz, Fabjan Hafner in Peter Handke.