Pisatelj je v Ciudadu de Mexicu sklenil tretji del svojega svetovnega umetniškega projekta, ki ga je pred dvema letoma, natančneje 21. decembra 2012, začel ob robu protestov, ki so tedaj potekali v Ljubljani. Tokrat se je ozrl proti tradiciji Latinske Amerike, ki ji kot literat ogromno dolguje. Že kot petnajstletnik se je navduševal nad poezijo mehiškega pesnika in esejista Octavia Paza, pozneje prevajal številne latinskoameriške pesnike in po teh deželah veliko potoval ter jih vpijal v vseh njihovih paradoksih. Kulture njegovega občudovanja so zdaj na robu družbenega zloma. Latinska Amerika krvavi, piše Šteger, ki od tega ne more odvračati pogleda. Tudi zato je projekt Na kraju zapisano zastavil kot maksimalno interakcijo med literaturo, krajem in časom, med pisanjem in okolico. "Sebe kot ustvarjalca literature želim postaviti v kar se da nemogoč položaj: pisati na javnem mestu, v vnaprej določenem času in kraju, biti kar se da ranljivo izpostavljen vplivu realnosti in si odreči možnost popravkov," pojasnjuje o projektu.
Projekt je nastal kot iskanje odgovora na vprašanje, ali je mogoče v enem dnevu oziroma enem dvanajsturnem delavniku napisati knjigo. "Je, če je knjiga o tistem dnevu in prek tega o tistem zgodovinskem trenutku in tistem kraju, v katerem je napisana. Nujno mora iti za neke vrste izmenjavo, vzajemno osmozo s krajem in časom, ko je knjiga pisana. Avtor je obenem pišoči in drugi, mimoidoči, tisti opazovani in tisti, ki so zgolj priklicani v misli," pojasnjuje Šteger.
V ustvarjalnem procesu, tokrat na trgu Zócalo, se izolira od vseh knjig, zapiskov, spleta in drugih pripomočkov, da bi se tako najbolj približal procesu in času. V takšnih okoliščinah je nastalo novo besedilo, okuženo s "konkretnim časom in prostorom in kot tako ohranja njun duh, ki se nam sicer tako hitro izmuzne". Besedilo, ki ga je napisal v teh dvanajstih urah, je že objavljeno, z vsemi napakami in zdrsi, ki so s tem postali del procesa in projekta. Avtor se s tem pokaže kot ranljivo, zmotljivo bitje, in ne kot vsevedni in vsemogočni kreator, obenem pa vzpostavlja interakcijo med okolico in dogodkom pisanja, ki je podložena vsakemu pisanju, obenem pa pozneje pogosto zabrisana v procesu dodelave, predelave tekstov.

Pisatelj kot dejaven deležnik družbe
Gre za dejanje intenzivne izmenjave z okoljem. "Avtor je običajno že prek samega procesa produkcije knjige (sama produkcija leposlovne knjige po tem, ko je že napisana, traja praviloma od enega do dva meseca) postavljen v položaj eremita v slonokoščenem stolpu, zdaj pa postane neizogibno aktiven deležnik družbe, pisava pa nujno angažirana. Angažirana v smislu, da ji je mar za kraj, prostor, usode in izmenjave tistega specifičnega dne. Pri tem ne gre za razvrednotenje pisanja, tudi ne za literarno parodijo bloga ali celo za poročevalski pristop. Prej gre za poskus znotraj literature in njenih zakonitosti čim bolj ujeti hipnost, Zeitgeist, sporočilnost našega časa," je zapisal Šteger.

"Na sredi ljudje. Danes, za nekaj ur. Ljudje na sredini.

Še zadnji turibus je odpeljal s svojimi atrakcij željnimi turisti.

Sedaj nastopa hrup, ljudje z najrazličnejšimi poslanstvi in motivi.

Biti školjka, zaviti sluhovod, skozi katerega diha vesolje.

Televizijske ekipe postavljajo svoje kamere, kot da se brez njih ne bi moglo nič zgoditi.

Študenti s svojimi transparenti zasedejo stopnišče, na katerem sedim.

Vzkliki, da je predsednik pizda in lopov.

Poleg mene sedi starejši moški, se smeji, malce zazeha.

To so še otroci, pokomentira.

Veliko otrok. Veliko osamljenih mater doma, ki jih skrbi zanje.

Veliko plamenic, veliko hrupa v ušesu.

Na jopi ene od študentk lobanje. Veliko lobanj.

Vzklikajo Che Guevara. Vzklikajo Svobode za študente. Vzklikajo 43.

Triinštirideset.

Tukaj se pričenja odštevanje."