Tim Whitmarsh, profesor grške kulture na univerzi Cambridge, v svoji novi knjigi Battling the Gods (Bitka z bogovi) naniza vrsto primerov, ki naj bi dokazovali, da je bil ateizem pogost pojav že v politeistični starogrški družbi. S svojo raziskavo bi rad "antični ateizem izkopal izpod grušča, ki so ga nanj nakopičila tisočletja krščanskega sramotenja". Skrb vzbujajoča se mu zdi namreč vse bolj priljubljena interpretacija vere kot nečesa, kar je "vgrajeno" v človeške možgane, je povedal za britanski The Guardian. "Rad bi omajal vse trdneje usidrano predpostavko, da je verovanje nekaj fundamentalnega za človeško raso."

Zmota, usidrana v nečimrnosti
Rdeča nit knjige Bitka z bogovi je torej izpodbijanje prepričanja, da je ateizem "sodoben izum in stranski produkt evropskega razsvetljenstva", ter teorije, da ateistični način razmišljanja ni bil mogoč pred rojstvom ideje o sekularni državi in dojemanjem znanosti kot alternative religiozni resnici.

Mit o "novem ateizmu" negujejo na obeh bregovih debate, piše Whitmarsh. Ateisti bi skepso do nadnaravnega radi pripisali razvoju znanosti in posledičnemu upadu priljubljenosti religij, medtem ko bi verniki pojav neverujočih radi razumeli kot simptom dekadence zahodnega sveta, ki ga spodjeda kapitalizem. "Obe interpretaciji sta sad nečimrnosti. Skepsa do nadnaravnega je stara kot zemlja. Samo nekdo, ki ne ve ničesar o klasičnem izročilu, lahko misli, da so bili Evropejci 18. stoletja prvi, ki so se spopadli z bogovi."

Ugovori paradoksom religije so stari kot svet
V resnici so starejše civilizacije ateizem dojemale v spektru normalnega veliko lažje kot številne novejše družbe, argumentira Whitmarsh. "Zgodnji ateisti svojih sklepov niso gradili na znanstvenih ugotovitvah, pač pa sonaštevali univerzalne ugovore paradoksalni naravi religije - dejstvo, da religija od vernika zahteva, da sprejme resnice, ki intuitivno niso del njegovega sveta. Ugotovitev, da so se taki ugovori pojavljali že pred tisočletji, daje misliti, da oblike ateizma obstajajo v vseh kulturah, in so verjetno od nekdaj obstajale."

Že Platon je karal nevernike
Svojo misel akademik razvija ob primeru Platona, ki si je že v četrtem stoletju pr. n. š. v svojem pisanju zamislil vernika, ki kara ateista: "Ti in tvoji prijatelji niste prvi, ki tako razmišljajo o bogovih! Vedno so taki, ki trpijo za to boleznijo, v večjih ali manjših številkah." "Metaforika bolezni morda komu ne bo všeč," Guardian povzema akademika, "a Platon je imel v osnovi gotovo prav. V vseh obdobjih in vseh kulturah je bilo mnogo takih, ki so se upirali veri v božansko."

Med njimi so denimo filozof Karnead, ki je v drugem stoletju pr. n. š. argumentiral, da je "vera v bogove nelogična", pa šola epikurejcev, ki so jim v antiki rekli tudi atheoi, in pisanje Ksenofana iz Kolofona.

Nevernike so (po navadi) pustili v njihovi zmoti
Whitmarsh opozarja, da zaradi raznolikosti starogrških politeističnih skupnosti ena sama, ortodoksna vera ni mogla obstajati, prav tako pa ni bilo duhovništva, ki bi ljudstvu narekovalo življenjski slog. Čeprav je večina v ateizmu videla zmoto, ga je praviloma tolerirala - ne pa vedno (najslavnejši je denimo primer Sokrata, ki je bil v Atenah usmrčen, ker "ni priznaval državnih bogov").

Whitmarsh v knjigi seveda ne zavzame stališča o upravičenosti oz. zmoti ateizma, opozori pa že v predgovoru, da "globoko verjame, da sta kulturni in verski pluralizem ter svoboda govora pogoja za kakovostno življenje". "Večina civilizacij v zgodovini človeštva je v tej ali oni obliki poznala vero v nadnaravno. Težko bi bilo zanikati, da je to norma. Ne moremo pa trditi, da ji je sledil vsak posameznik v vsaki civilizaciji."