Avstrijska narodna knjižnica (ÖNB) je namreč odkupila Handkejevo živo zapuščino. "Peter Handke se je vsaj v obliki svojih rokopisov zdaj vrnil v Avstrijo," se je ob pridobitvi Handkejevih del na novinarski konferenci razveselila direktorica Avstrijske narodne knjižnice Johanna Rachinger. Več tisoč listov papirja zajema Handkejeve na roko zapisane rokopise literarnih del, zaznamke in gradivo iz zadnjih dveh desetletij, za kar je Avstrijski literarni arhiv pri ÖNB ob izdatni podpori ministrstva za kulturo odštel 500.000 evrov. "To vidim kot podporo enemu izmed velikih evropskih pripovednikov, obenem pa kot temelj za obsežno raziskovanje Handkejevega dela," je pridobitev opredelila ministrica za kulturo Claudia Schmied.

Handke: Rokopisi le na varnem
Handke se je v videoposnetku, ki je nastal ob njegovem nedavnem obisku Dunaja, pošalil: "Vesel sem, da so moji rokopisi na varnem. Skoraj nikoli ne zaklenem hiše." Temeljna zamisel, da proda zapuščino, je nastala iz želje, "da se je otrese". Avstrija je njegova domovina in Handke "povsem zaupa, da je narodna knjižnica pravi kraj, kjer študenti lahko listajo po njej ter na robovih opazujejo kavne madeže in risbice". Handke je na koncu sporočila še čestital sam sebi in knjižnici.

Sina koroške Slovenke zaznamuje težavna mladost
Peter Handke velja za enega najpomembnejših piscev svoje generacije. Rodil se je leta 1941 v Grebinju na avstrijskem Koroškem, od leta 1944 do 1948 pa je živel v Vzhodnem Berlinu. Njegova mati, koroška Slovenka, je leta 1971 naredila samomor, njeno življenje je Handke opisal v svojem delu Wunschloses Unglück. Po pisanju nekaterih Handkejevih biografov naj bi pisateljev odpor do navadnosti in omejevanja izviral iz alkoholizma njegovega očima Bruna in omejene kulturne ponudbe v malem koroškem mestecu. Leta 1954 so Handkeja poslali v katoliški internat v Tanzenbergu na Koroškem, tam je v šolskem časopisu Fackel objavil svoja prva besedila, pet let pozneje pa se je preselil v Celovec, kjer je hodil v srednjo šolo. Leta 1961 je vpisal študij prava na Univerzi v Gradcu.

Z Žalitvijo občinstva do uspeha
Že med študijem se je uveljavil kot pisec in član Grazer Gruppe, tamkajšnje skupine mladih piscev, katere članici sta bili tudi poznejša nobelovka Elfriede Jelinek (leta 2004 je ob prejetju Nobelove nagrade izjavila, da bi si jo Handke zaslužil bolj kot ona) in Barbara Frischmuth. Handke je leta 1965, potem ko je nemška založba Suhrkamp odkupila pravice za njegov roman Die Hornissen, študij opustil. Pozornost javnosti je veliki pisec in dramatik pritegnil po izjemnem nastopu na sestanku avantgardnih umetnikov, delujočih v okviru Gruppe 47, v Princetonu v ZDA, kjer je predstavil svojo dramo Publikumsbeschimpfung.

Handke je bil leta 1969 eden izmed soustanoviteljev založniške hiše Verlag der Autoren in med letoma 1973 in 1977 sodeloval v skupini Grazer Autorenversammlung. V 80. letih je veliko potoval, med drugim je obiskal Aljasko, Japonsko in Jugoslavijo, selil se je med Nemčijo, Francijo, ZDA in Avstrijo. Od leta 1991 pa živi v Chavilleu blizu Pariza. In čeprav se mu je njegova domovina ob njegovem 65. rojstnem dnevu, ki ga je praznoval 6. decembra, z nakupom njegovih rokopisov poklonila, Handke ni izrazil namena, da bi se vrnil v Avstrijo.

Milošević - pravičnik?
Handke, že od nekdanj "enfant terrible" avstrijske literature, je postal še bolj kontroverzen v zadnjih letih, in sicer zaradi odkrite podpore nekdanjemu jugoslovanskemu predsedniku Slobodanu Miloševiću. Leta 1996 je Handke izdal potopisno razmišljanje Eine winterliche Reise zu den Flüssen Donau, Save, Morawa und Drina oder Gerechtigkeit für Serbien, ki je v javnosti dvignilo veliko prahu, saj je v njem Handke Srbijo upodobil kot žrtev vojne na Balkanu. V istem eseju je Handke čelno napadel zahodne medije za napačno predstavljanje razlogov in posledic za vojno. Milošević je nato zaprosil za to, da bi Handke pričal na strani obrambe pred Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, a je pisatelj to zavrnil. Je pa obiskal haaško sodišče in svoja opažanja objavil v eseju Die Tablas von Daimiel.

18. marca 2006 je Handke v srbščini spregovoril na Miloševićevem pogrebu (glej citat), ki se ga je udeležilo več kot 20.000 ljudi. Dogodek je sprožil burne odzive Zahoda.

A. K.