"Zgodovina niso samo generali, bitke in mrtvi, zgodovina so živi in njihova življenja, problemi, želje in zagate," je dejal urednik Aleš Učakar. Davies h komunikativni predstavitvi zgodovine pristopi tudi prek številnih vsebin in primerov iz vsakdanjega življenja ter nagovarja širše občinstvo, vsekakor intelektualce, ki pa niso specialisti, meni Egon Pelikan. Do različnih tipov zgodovinopisja oz. historiografskih konstruktov, od marksističnega, fašističnega do zavezniškega, je ves čas kritičen. V popolnoma objektivno zgodovino ne verjame in ob tem tako odkrito priznava svojo pristranskost.
Spregledana "druga Evropa"
V knjigi Davies bralca popelje na potovanje od nastanka Evrope do oblikovanja EU-ja. Od številnih drugih podobnih sintez se po besedah Petra Vodopivca med drugim razlikuje po tem, da je avtor veliko pozornosti namenil tudi pogosto spregledani "drugi Evropi". Zgodovina Evrope namreč ni le zgodovina zahodne civilizacije niti ne gre za zgodovino, ki bi imela za svoj edini duhovni temelj krščanstvo. Najplodnejši navdihi, meni Davies, prihajajo od renesančne obsedenosti z antiko do velike očaranosti nad naravo.
Globinsko preverjanje za slovensko izdajo
Knjigi so se pri založbi Modrijan posvečali kar dve leti; po prevodu Andreja E. Skubica je sledilo še poglobljeno uredniško delo, nedavno pa so o knjigi spregovorili nekateri najvidnejši domači zgodovinarji, ki so priznali, da jih je sicer impresiven projekt pustil z mešanimi občutki, a končna ocena je bila, da je knjiga koristno in tudi všečno branje.
Urednik Učakar je imel s knjigo veliko dela, saj je šlo za preverjanje "od stavka do stavka". Kjer se je avtorju zapisala netočnost, recimo, da je edino litovščina jezik, ki ohranja dvojino, so to spretno zasukali. Slovenska ekipa je šla "bistveno bolj v globino" in ni zgolj odkljukala pavšalnih podatkov, ki lahko zadovoljijo angleški okus. Zaveda se, da se jim je kakšna avtorjeva napaka izmuznila, toda kljub vsemu - "naredili smo boljši tekst". Napakam pa se je verjetno ob tako obsežni snovi skorajda nemogoče izogniti.
Primeri vsakdanjega življenja dopolnjujejo tok zgodovine
Davies je knjigo v želji po komunikativnosti in všečnosti opremil tudi s številnimi podatki in epizodami, ki naj bralcu, tudi s primeri iz vsakdanjega življenja, približajo predstavljeno obdobje. Medtem ko so ti vstavki nekatere, tudi Petra Štiha, prej zmedli, kot da bi mu osvetlili določeno obdobje, se on strinja, da je tudi to pot do čim manj suhoparnega čtiva. Kot meni Marta Verginella, so dodatni podatki in zanimivosti, ki jih je Davies dodal osnovnemu pripovednemu toku, zanimivi v smislu argumentacije ter hkrati logični v avtorjevem prizadevanju za želeno všečnost in komunikativnost. Kljub želeni všečnosti pa dodatne vsebine iz vsakdanjika Evropejca po Učakarjevem mnenju ne banalizirajo besedila, nasprotno, tudi to je zgodovina, saj nam nič človeškega ni tuje. "Zgodovina niso samo generali, bitke in mrtvi, zgodovina so živi in njihova življenja, problemi, želje in zagate," je dejal.
Davies je pozoren na to, da ni dolgočasen, zato se ponekod šali, preide v kramljajoči ton in navrže kak cinizem. Morda je zato po Vodopivčevem mnenju na trenutke tudi pretirano všečen in na silo duhovit, kar je za resnobne bralce lahko moteče.
Ali evropska zgodovina sploh ima rdečo nit?
Štih, ki je sicer pozdravil veliko zanimanje za knjigo že v predprodaji, trenutno pa je tudi na vrhu najbolj prodajanih knjig knjigarne Modrijan, je do Daviesa kritičen tudi v tem, da avtor zlahka "nonšalantno" preskoči teme, ki ga ne zanimajo ali o njih ni dovolj podkovan, medtem ko se v kakšnih drugih primerih ustavlja pri nepomembnih podrobnostih. Ob tem je Štiha zmotilo, da knjiga nima rdeče niti, a se je Vodopivec vprašal, ali jo evropska zgodovina sploh ima.
Domača stroka je preveč drobnjakarska
Marko Štuhec se je strinjal predvsem z Daviesovo mislijo, da so pri zgodovinopisju vsekakor pomembni viri, a še bolj ključna je njihova interpretacija oz. kot je dejala Marta Verginella: "Davies je pristranski in tega sploh ne skriva."
Štuhec je ob tem še poudaril, da je za pisanje takšne knjige potreben velik pogum, ki ga slovenski zgodovinarji ne premorejo. Če bi kdo zmogel tak zamah, bi končno že izšla slovenska zgodovina, tako pa je domača stroka preveč drobnjakarska in "trikrat preveri vsak dokument".