V pismu, ki ga je Baudelaire leta 1860 poslal neznanemu naslovniku, se francoski simbolist pritožuje nad Hugojem, češ da "mu kar naprej pošilja neumna pisma", in piše, da ga je Hugojevo zasipavanje s korespondenco navdahnilo za pisanje eseja, v katerem bo "dokazal, da je po nekem mučnem zakonu genij vedno idiot". Pismo v New Yorku prodaja dražbena hiša Christie's; poleg tega bo šla "pod kladivo" tudi prva izdaja Baudelairove slovite pesniške zbirke Rože zla; v njej je tudi šest pesmi, ki jih je cenzura za drugo izdajo črtala. Oba zbirateljska zaklada skupaj naj bi na dražbi iztržila več kot sto tisoč dolarjev.

Izdaji pesniške zbirke Les Fleurs du Mal leta 1857 je sledil sodni pregon njenega avtorja zaradi "razžalitve javne morale". Sodnik je založniku naročil, katerih šest pesmi je bilo treba za naslednjo izdajo črtati. Hugo je v tem obdobju Baudelairu stal ob strani in mu avgusta istega leta celo pisal, da "se vaše Rože zla bleščijo in svetijo kot zvezde", dve leti pozneje pa, da "ste nam po koži pognali nove vrste srh".

Navzven sladek, navznoter zelen od zavisti
Tudi Baudelaire je bil - vsaj navzven - prijazen: prijatelju je posvetil kar tri pesmi v zbirki, a ga je, kar je menda literarna zgodovina pozneje že izvohala, "na skrivaj preziral". Strokovnjakinja Rosemary Lloyd denimo v svojem delu Cambridge Companion to Baudelaire piše, da je Baudelaire v svojih pismih razkrival "razžirajočo zavist" do kolega. Javno - v recenziji za Le Boulevard leta 1862 - Nesrečnikov denimo ni mogel prehvaliti, obenem pa je roman v pismu svoji materi opisal kot "immonde et inepte" - odvraten in nevešč". "V tem primeru sem pokazal," je pisal materi, "da premorem sposobnost laganja."

Spopad titanov
"Baudelaire je moral na lastno grozo, kar je bil morda tudi dejavnik pri njegovem samouničenju, tekmovati z Victorjem Hugojem: pesnikom, romanopiscem, esejistom, polemikom z neverjetno energijo in darom za govorjenje ... z dobesedno najslavnejšim človekom na svetu, ki je prav tako premogel ogromen ego in izjemno izobraženost ter kultiviranost," je na to temo zapisal pesnik C. K. Williams.

Hugojev greh: podcenjevanje
Hugo je Baudelaira sicer hvalil, izpostavlja Williams, ampak "prav gotovo je podcenjeval pomen" kolegovega ustvarjanja. "Niti v sanjah si ne bi mogel zamisliti, da bo v prihodnosti Baudelaire definiral estetiko prihajajočega stoletja, da pa bo on, Hugo, z vsem svojim genijem in vplivom ostal prej predmet nostalgije kot pa simbol umetniške moči in pomena."

Pismo, ki gre zdaj na dražbo, se sicer večinoma vrti okrog Edgarja Allana Poeja, čigar pisanje je Baudelaire prevajal v francoščino. Omemba Hugoja - "Hugo continue a m'envoyer des lettres stupides" - je navržena le kot pripis, povzema The Guardian.