Razumeti 21. stoletje je serija pogovorov, v katerih si Janko Petrovec skupaj s svojimi gosti zastavlja temeljna in drzna vprašanja: kakšno je in bo 21. stoletje? Ali se bomo čez desetletje še prepoznali? Koliko se bomo spremenili in kakšna bo naša identiteta? Kakšno bo razmerje med spreminjajočo se osebno moralo ter časovno pogojenimi vrednotami in etosom, ki naj bi bil v svojem temelju nespremenljiv? In za pričujoči prvi pogovor, zelo pomembno vprašanje, kako se bo z novimi tehnologijami in spremenjeno pozornostjo razvijala umetnost, še posebej književnost? Skratka, vprašanja, ki razvnemajo intelektualne strasti in že kot taka ne ponujajo enoznačnih in dokončnih odgovorov in jih navsezadnje niti ne zahtevajo. So zgolj premislek in povod za nova vprašanja. In tako so se po dobri uri in pol razpletla tudi vprašanja, na katera sta z novimi vprašanji zakoličila temelje nadaljnji debati tudi Čander in Šteger.

Da sta se književnost in umetnost skozi zgodovino človeštva vseskozi spreminjali, je jasno. Kot je jasno tudi to, da so nekatera dela, ki jih danes prepoznavamo kot umetnost, kot književnost bila napisana iz povsem neumetniških spodbud, brez vsakršnih literarnih ambicij. Štegrov primer sodobnega kitajskega pesnika, ki se je navduševal nad svojim kolegom izpred tri tisoč let, je zgovoren. Ker kdo pa pravi, da je tisti možakar pred tisoč let pred našim štetjem pisal literaturo? Kaj pa o njem sploh vemo? Ali kot je dejal Šteger: "S kakršnim koli namenom ti pišeš, je to isto mogoče brati z drugim namenom. Ali je bilo nekaj davno nazaj napisano kot del kulta, se morda danes bere kot literatura." Je pa dejstvo, da tisto, kar je napisal, ni napisal zato, da bi bil všečen, da bi dobil čim več lajkov na Facebooku. Po Štegru je težava v tem, da "mlade generacije več ne pišejo za večnost, ampak za zdaj". Kar Čander preprosto končuje: "Če nimaš danes kaj povedati, potem tudi čez sto let ne boš imel!" Pa najsi bodo nove tehnologije še tako človeku prijazne.

Čander težave današnjega časa vidi v načinu življenja. Pri čemer so nove tehnologije neznatnega problema. Vsaj kar se umetnosti tiče. Ker vprašanje tehnologije je vprašanje etike. Ne vpliva pa to na kakovost literature. In umetnosti. "Ker vdor tehnologije v literaturo ni problematičen. Navsezadnje sem sam sodeloval pri e-romanih, navsezadnje že danes beremo literaturo, prepojeno z novimi tehnologijami, opremljeno z raznoraznimi linki in podobno." Težava današnjega časa je po Čandru v tem, da je vse omejeno na všečnost in dostopnost. Na promocijo in trenutno potrjevanje. Za ilustracijo nam ponuja današnje muzeje, ki vse bolj koketirajo s potrošniško družbo. Obisk muzeja je danes neke vrste družinski izlet, kjer je poskrbljeno za otroke, kjer je mogoče pojesti kosilo, si kupiti spominek in kjer so na koncu vsi zadovoljni. Ali kot sam pravi: "Muzeji so narejeni za ljudi srednjega razreda, da lahko bildajo identiteto dobrega potrošnika, pa se kljub temu počutijo družbeno odgovorni." Umetnost se je sama spustila na neko nižjo raven, kar pa še ne pomeni, da bi morala biti umetnost dostopna zgolj izbrancem, eliti.

Težava literature je v tem, da jo je treba brati. To pa zahteva svoj čas. In le še "čudaki", po Čandru, so si sposobni vzeti po deset ur recimo na dan za branje knjig. "Sam sem se že davno sprijaznil s tem, da v vsej produkciji literature, vsega pač ne bom prebral. Kljub vsemu pa berem in od vsake prebrane knjige nekaj odnesem." Vprašanje je torej, kaj beremo. In koliko časa smo sposobni investirati v branje. Ja, vprašanje, ki se kar samo poraja: a se je že kdo počutil nelagodno, ko je sredi popoldneva bral in bral, ni odgovarjal na klice in SMS-e, in tako nehote in nevede tratil čas? No, Šteger vse to postavlja tudi v sfero kreativnosti: "Ko se usedeš za papir, ko pišeš, veš, da delaš proti času." Ta pa danes poganja svet.

Šteger izpostavlja tudi problem kreativnosti, ki ni nujno že tudi umetnost. Med kreativci danes najdemo frizerje, kuharje, pa tudi pesnike. Z drugimi besedami, vse v enem košu. Kot so v enem košu tudi vse knjige. Od priročnikov za izgradnjo samozavesti, pa nasvetov za srečno spolno življenje, kuharskih knjig do filozofskih esejev in zbirk poezije. Vse kreativnosti skratka ne gre enačiti. Kot ne gre enačiti različnih umetniških zvrsti. "Za razliko od glasbe, gledališča, ki živita od aplavza, ima literatura ta privilegij, da se lahko zapre v svoj slonokoščeni stolp", poudarja Šteger, in nadaljuje: "Literatura bo še bolj marginalizirana za razliko od denimo filma, ki lahko doseže večje množice. Bo pa imela to prednost, da se lahko v miru samosprašuje." Prav tako prihodnost književnosti in umetnosti v novem stoletju vidi tudi Čander: "Radikalni udarec novega stoletja bo v popolni odpovedi kolekcionarstvu, v smislu zbiranja prebranih knjig, prepotovanih kilometrov po svetu, obiskovanja novih krajev in držav, ter odpoved všečnosti."