Nemško-švicarski piosatelj in Nobelov nagrajenec Hermann Hesse (1877-1962) je umrl na današnji dan pred pol stoletja. Hesse se je rodil v Nemčiji, večino življenja pa je preživel v Švici. Po izključitvi iz protestantskega semenišča na jugozahodu Nemčije je delal kot prodajalec v knjigarnah, mehanik in starinar, pri 22 letih pa izdal prvo pesniško zbirko. Na literarno prizorišče je vstopil z delom Peter Camenzind leta 1904, nato pa se je odselil na podeželje in se posvetil zgolj literarnemu ustvarjanju.
S protivojno držo do sovraštva nemških nacionalistov
Od izida romana Peter Camenzind je v svojih delih povečini upodabljal idilični svet in zdelo se je, da se mu je življenje uredilo, dokler ni začela divjati prva svetovna vojna. Hesse je vojni od vsega začetka močno nasprotoval, številni so mu ta mirovniški duh zamerili. Nemški mediji so ga označili za izdajalca domovine, knjigarnarji niso hoteli prodajati njegovih knjig, hrbet so mu obrnili tudi številni prijatelji. Prizadeti pisatelj se je nato tudi javno odmaknil od rodne dežele in leta 1923 uradno prevzel švicarsko državljanstvo.
Z vzhodnjaško filozofijo na pot raziskovanja
Med njegovimi najbolj prepoznavnimi romani so Siddharta, Stepni volk in Igra steklenih biserov. Pisal je tudi poezijo, eseje in potopise, za sprostitev je slikal. Hessejeva literarna zapuščina šteje okoli 40 knjižnih del. Za svojega ga še danes sprejemajo številni bralci po vsemu svetu, saj je med drugim tematiziral upor proti etablirani družbi, hkrati pa ni pozabil na duhovno plat. Med zahodnimi filozofi so nanj najbolj vplivali Platon, Spinoza, Schopenhauer, Nietzsche in zgodovinar Burckhardt, še bolj pa so nanj vplivale indijske in kitajske filozofije.
Pogosto je potoval v Italijo in Indijo in predvsem zadnja država, kjer je tudi preživel nekaj mesecev, je nanj pustila močan vtis, izrazit tudi v literaturi. Mladim bralcem se je še posebej prikupil s pripovedjo Siddharta iz leta 1922, v kateri je s pomočjo vzhodnjaških modrosti - skozi zgodbo o mladem brahmanu Siddharti, ki zapusti bogat dom in išče sebi lastno pot ter doživi razsvetljenje - popisal svoje videnje o stopnjah, skozi katere mora posameznik, da postane človek z veliko začetnico. Pet let pozneje je izšel kultni roman Stepni volk, ki obsega številne avtobiografske elemente notranjega pisateljevega življenja. Roman, ki temelji predvsem na krizi Hessejevega duhovnega sveta v 20. letih skozi razpravo o stepnem volku uvaja polemiko o dveh plateh človeške narave - visoki, duhovni in nizki, živalski - ki se prepletata v glavnem junaku. Razpet med človečnostjo in agresijo ter brezdomnostjo stepnega volka je protagonist Harry Haller s svojim osebnim popotovanjem od "povprečnega" moža srednjih let sredi buržoazne družbe v svet nepoznane in tvegane pokrajine, polne domišljijskih elementov zaznamoval številne generacije.
Navdih skozi klasične človekoljubne ideale
Po mnenju mnogih je Hessejevo najboljše delo roman Igra steklenih biserov, ki ga je pisal v tridesetih letih. V njem je skušal združiti zahodno tradicijo z vzhodnjaško modrostjo. Po enajstletnem delu se zaradi zdravstvenih težav ni več lotil večjih projektov, med bolj znanimi poznejšimi deli je predvsem zbirka esejev Vojna in mir iz časa po koncu svetovne vojne.
Za svoj bogat opus je literat leta 1946 prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Na uradni spletni strani Nobelove nagrade piše, da so mu jo podelili za njegovo "navdahnjeno pisanje, ki je, hkrati s tem, da je z leti postajalo vse pogumnejše in prodornejše, izražalo klasične človekoljubne ideale, hkrati pa izkazovalo tudi visoko kakovosten slog".