Pisateljica je, kot je zapisala v predgovoru, kot "prava izgubljenka" - pri šestih letih jo je zapustil oče, pri 22 letih ji je za rakom umrla mama, sorojenca pa sta nato odtavala po svoje - pri 26 letih sklenila, da prehodi "nepretrgano stezo po divjini, ki poteka od mehiške meje v Kaliforniji tja do Kanade in še malo dlje".

Na pot, ki vodi po parkih, indijanskih rezervatih, prek puščav, gora in pragozdov, se je podala sama, njen edini spremljevalec je bil gromozanski nahrbtnik, ki ga je poimenovala Pošast. Skozi različne izzive ter pasti in lepote narave jo je nazadnje pripeljala do spoznanja, da je vredno živeti.

Kot je na predstavitvi povedala urednica Sanda Šukarov, dela ni lahko žanrsko opredeliti. Lahko bi mu dodali več oznak: potopis, spomini, osebna izpoved, knjiga o iskanju samega sebe. Ker pa je v svojem sporočilu univerzalno, je prepričana, da bo nagovorila tudi slovenske bralce.

Trije Slovenci s podobnimi izzivi
Izid uspešnice je Mladinska knjiga pospremila z razmišljanji treh Slovencev, katerih skupna točka je premagovanje podobnih izzivov. Po mnenju strastne tekačice in nominiranke za Slovenko leta 2013 Helene Žigon, ki je pred 20 leti s tekom premagala raka, je Divja precej ženska knjiga, ki med drugim govori o tem, da je z voljo in trmo mogoče marsikaj premagati.

Tudi novinarka in plesna kritičarka Barbra Drnač se je v njej prepoznala, saj se je po diagnozi raka podala na Jakobovo pot, s katere se še vedno zelo živo spominja "peklensko težkega" nahrbtnika. Podobno zgodbo pa ima tudi popotnik Gregor Födransperg, ki je kot prvi Slovenec prehodil Pacifiški greben ZDA. Knjiga je po njegovih besedah popolnoma resnična, avtorica le tu in tam "mogoče kaj doda". Na tej poti se namreč, kot pravi, popolnoma vrneš k naravi: na trenutke si popolnoma odrezan od sveta, srečaš celo klopotače in medvede, do hrane pa ni mogoče priti povsod.