Josip Vandot se je 15. januarja 1884 rodil kot deseti otrok v železničarski družini v Kranjski Gori. Prav gorska okolica je tudi dogajalni prostor njegovih mladinskih pripovedi. Otroške pesmi in črtice je pisal že v gimnaziji ter jih objavljal v reviji Dom in svet ter mladinskih listih Zvonček, Vrtec in Angelček. Po gimnaziji v Novem mestu je želel študirati medicino, a se je moral zaposliti. Zaposlitev železniškega uradnika blizu Celovca pa mu ni ustrezala, motilo ga je tudi podcenjevanje vsega slovenskega, zato je pustil službo in delal kot pastir, a ne za dolgo. Že leta 1922 pa se je upokojil, da bi se posvetil pisateljevanju. Na začetku druge svetovne vojne je moral z ženo, hčerko in vnukinjo na pot in 11. julija 1944 je v bombnem napadu v Trnjanskih Kutah na Hrvaškem umrl.
Četrti del povesti o Kekcu uničen
Napisal je približno 250 črtic in povesti, čas pregnanstva je spremljal tudi z osebnimi zapisi. Od več kot 200 pesmi so bile nekatere objavljene po časnikih in revijah, nekatere so zbrane v edini pesniški zbirki Bele noči: gorska romanca, druge pa so ostale neobjavljene. Ob okupaciji Maribora so Nemci zasegli in uničili veliko njegovih rokopisov, tudi četrti del povesti o Kekcu.
Najlepši slovenski filmi po Vandotovi pripovedni trilogiji
Prav serija planinskih pripovedi o Kekcu predstavlja središče njegovega pisanja. Prvi del, Kekec na hudi poti, je izšel 1918 v Zvončku, leta 1936 pa ga je v samozaložbi objavil v knjižni obliki z naslovom Kekec iz naših gora. Skupaj s Kekcem na volčji sledi, objavljenim leta 1922 v Zvončku, in Kekcem nad samotnim breznom, objavljenim dve leti pozneje prav tako v Zvončku, je bil prevajan, dramatiziran in filmsko upodobljen. Prvi slovenski mladinski celovečerni film, Kekec iz 1951, ki prinaša dogodivščine mladega Kekca, je doživel še dve nadaljevanji, Srečno, Kekec, 1963, je postal prvi barvni slovenski film, pet let pozneje pa so Kekčeve ukane še potrdile veliko priljubljenost Kekca in drugih likov, ki so jih že vsi vzeli za svoje.