"Vsak dan, ki smo ga živeli, traja dalje v nas, največkrat kot založena knjiga. Obstajajo pa tudi dnevi, ki smo jih preživeli tako, da smo o njih pisali. Ti dnevi ostajajo v nas neprimerno budnejši. Morda gre tudi pri zamisli za Na kraju zapisano za neko skrajno obliko pisateljske budnosti," je zapisal Aleš Šteger v uvodu k drugemu projektu Na kraju zapisano, v obalnem mestu Minamisōma, 25 kilometrov severno od jedrske elektrarne Fukušime na Japonskem.

Kar vznikne v specifičnem trenutku in prostoru
Šteger pisateljski performans Na kraju zapisano izvaja enkrat letno, prvič v izložbi ljubljanskega Maximarketa, 21. 12. 2012, na "dan, ko je bil napovedan domnevni konec sveta in so na Trgu republike potekale vsesplošne demonstracije proti političnim elitam", je napisal Šteger. Nepredvideno, nepričakovano, poskus koncentracije, poskus odpreti jezik, sprejeti, kar prostor in čas prineseta, kako lahko z njima vstopi v interakcijo, komunikacija z dogodki okoli pišočega pisatelja - nenavaden pisateljski eksperiment, ki smo ga lahko gledali v živo in prebrali takoj naslednji dan. Knjiga je bila napisana in stiskana v dobrih 24 urah.

Po ljubljanski in japonski izkušnji je tretje besedilo zapisal v Ciudadu de Mexico, četrto v Beogradu. Vsa besedila so dostopna tudi na avtorjevi spletni strani. Projekt je po Štegrovi razlagi treba razumeti "v dvojnem pomenu besede kraj: kot zapisano v nekem izbranem kraju, a tudi kot zapisano v končni/začetni točki neke specifične časovne perspektive". Pri ustvarjanju projekta se pesnik in pisatelj izolira od vseh pripomočkov, kot so knjige, zapiski in medmrežje. S tem se maksimalno izpostavi prostoru in času in se odpoveduje varnosti poznejših popravkov. S tem ohranja duh okoliščin, ki bi se sicer lahko izgubile.

Pot presenečenja med bogatijo in revščino, dobrim in zlim
V sredo je novo besedilo, več kot 50 strani, opremljenih s fotografijami, napisal v Kočiju, glavnem mestu Kerale. Za to destinacijo se je odločil, ker Kerala velja za enega najnaprednejših delov indijske podceline in slovi po visoki stopnji splošne pismenosti in ljubezni do umetnosti, Koči pa za zgleden primer religiozne strpnosti. To je Indija v malem, s svojimi temnimi in svetlimi platmi, ki jih med drugim povezujejo – vozniki rikš.

Tako se je Šteger pri peti izvedbi projekta prepustil prav voznikom rikš, in kot so sporočili iz založbe Beletrina, "skozi njihove oči odkrival skrivnosti kraja, ki je poln notranjih nasprotij in zunanjih lepot".

V besedilu, v katerem Šteger prepleta prozo in poezijo, med drugim piše: "Edina gotovost je, da bom soočen z izobiljem, da bo pot presenečenje in da bo najbolje imeti za na pot vodnika, neke vrste Vergila, po možnosti takega, ki ne bo vedel za vlogo, ki ga čaka, in bova ravno zato lahko krmarila med bogatijo in revščino, med preteklostjo in prihodnostjo, med dobrim in zlim."