Mlajši brat slovitega nobelovca, Jaime García Márquez, je prvi član družine, ki je javno spregovoril o zdravstvenih tegobah pisatelja, o katerem so mediji že leta 2000 prvič pisali, da umira za rakom (članek v La Repubblici ga je celo pokopal), a je nato leta 2007 čisto lepo dočakal slovesnosti ob svoji 80-letnici, ki so jo praznovali v večini špansko govorečih držav.

Mrhovinarji krožijo
Jaime pravi, da o vsem skupaj ni hotel govoriti, ne zato, ker bi bilo to kaj takega, česar javnost ne bi smela izvedeti, ampak "zato, ker je njegovo življenje, ki ga je vedno skušal ohraniti zase". "Dejstvo je, da med ljudmi kroži ogromno govoric. Nekatere so resnične, ampak vedno vsebujejo kupe morbidnih podrobnosti. Včasih dobiš občutek, da bi raje videli, da bi umrl, ker bi bila njegova smrt velika novica."

Brat ga pogosto pokliče po telefonu in mu zastavlja povsem osnovna vprašanja, je Jaime povedal študentom na predavanju v Cartageni. "Težave s spominom ima. Včasih jočem, ker imam občutek, da ga izgubljam," je razkril in še potrdil, da je Gabo dokončno nehal pisati.

Zahrbtna kemoterapija
"Telesno je v dobrem stanju, že dolgo pa trpi za demenco," je na predavanju, ki je bilo posvečeno odnosu med bratoma, še povedal Jaime. Epizode izgube spomina je še pospešilo okrevanje od limfoma, ki so ga pri njem odkrili leta 1999. "Demenca je v naši družini pogosta in zdaj ji je prezgodaj dokončno podlegel zaradi raka, ki ga je spravil na prag smrti. Kemoterapija mu je rešila življenje, obenem pa mu je uničila ogromno nevronov in imunski sister ter pospešila celoten proces. Toda še vedno premore isto radost, smisel za humor in navdušenje kot vedno."

García Márquez, ki je leta 1982 Nobelovo nagrado dobil predvsem po zaslugi romana Sto let samote, ki so ga po svetu prodali v več kot 30-milijonski nakladi, je rodno Kolumbijo že sredi šestdesetih zamenjal za Mehiko, kjer še vedno živi. Njegov zadnji (in očitno poslednji) roman je bil pred petimi leti izdani Žalostne kurbe mojega življenja (Memoria de mis putas tristes), ki v ospredje (za razliko od njegovih slavnih družinskih kronik) postavlja intimno izpoved enega samega junaka, ostarelega in sramežljivega novinarja, ki si sklene za 90. rojstni dan "podariti noč z mladoletno devico". Če je ta roman naletel na mešane odzive, pa največjega mojstra šole magičnega realizma v zgodovino svetovne književnosti nedvomno vpisujejo romani Ljubezen v času kolere, Kronika napovedane smrti, General v svojem blodnjaku in drugi.

Opus je sklenjen
Jaime, ki je zdaj na čelu Iberoameriške fundacije za novo novinarstvo, ki jo je leta 1994 ustanovil njegov brat, je izrazil še svoje obžalovanje, da ta ne bo mogel napisati nadaljevanje svoje avtobiografije Živim, da pripovedujem (Vivir para contarla) - ali česar koli drugega. "Žal mislim, da kaj takega ni več mogoče, ampak upam, da se motim."