Kafka, avtor (pogosto fragmentarnih in nedokončanih) romanov, kot so Proces (1925), Grad (1926), Amerika (1927), novel (Preobrazba, 1915) ter precejšnje zakladnice pisem in dnevnikov, je postal literarna legenda, čeprav je v času svojega življenja objavil le manjši del svojega opusa. Umrl je 3. junija 1924.

Mimogrede, njegovemu rojstnemu dnevu se je poklonil tudi Google: na vhodni strani spletnega iskalnika boste danes našli ilustracijo, ki se navezuje na Kafkovo morda najbolj univerzalno prepoznavno delo, novelo Preobrazba, v kateri preprosti trgovski potnik Gregor Samsa nekega jutra ugotovi, da se je čez noč spremenil v odvratnega, nemočnega hrošča.

Med resničnostjo in moro
Pod vplivom nemškega ekspresionizma in simbolizma, judovskih mitov, psihoanalize in filozofije je Kafka razvil svojevrsten aforističen, alegorično-enigmatičen slog, v katerem se realistične podrobnosti mešajo s perspektivo prehajanja iz stvarnega v sanje, njegov slog določajo tudi fantastični elementi in parabole.

Globoko vsajena bolečina
Že v otroštvu se je v Kafki vzbudil občutek krivde, da mora ljudem poravnavati krivice, ki jim jih je storil njegov despotski oče – posebej krivice do uslužbencev v družinski trgovini, saj je bil oče z njimi pogosto grob in neusmiljen, zato je bil mladi Franz do njih pretirano ustrežljiv in vljuden. Tega prvega doživetja krivde se ni mogel znebiti, ukoreninilo in razraslo se je v njem in zaznamovalo vse njegovo življenje in literaturo. "Vedno hočem razodevati nekaj, česar ni mogoče razodeti, razložiti nekaj, kar čutim v kosteh. Mogoče to ni v bistvu nič drugega kakor ta čudni strah, ki o njem tako pogosto govorim, a raztegnjen na vse: strah pred velikim, strah pred majhnim, krčevit strah, da bi rekel kako besedo," je svojo stisko leta pozneje razkril v dnevniku.

Kafka, ki je začel zaradi odraščanja v očetovi senci in nezadovoljstva z birokratsko službo v zavarovalnici svoj občutek o nemoči človeka pred višjimi silami usmerjati v svoje pisanje, je imel močan vpliv na literate 20. stoletja, predvsem na eksistencialiste, tudi Alberta Camusa in Jean-Paula Sartra.

Sam se je obsodil na pozabo
Večina Kafkovih del je bila, kot je znano, objavljena po njegovi smrti. Prijatelja Maxa Broda je pred smrtjo prosil, naj vse skupaj zažge, a ga ta k sreči ni ubogal. Brod je objavil vse romane, novele, pisma, dnevniške zapiske, napisal spremne besede in objavil obsežno prijateljevo biografijo.

Kafka med Slovenci
V zadnjih letih so se lahko slovenski bralci še podrobneje seznanili s Kafkovim delom, saj je Študentska založba v zbirki Beletrina izdala 11 knjig, ki večinoma obsegajo prvič objavljeno Kafkovo pisanje ali nove prevode. Knjige bralca popeljejo skozi vse plasti pisateljevega življenja in dela.

Čeprav je Kafkov opus doživel več padcev kot vzponov, se mu je najslabše pisalo v komunističnih časih, povsem nenaklonjenih subverzivni pisavi. Po letu 1989 je bila pot do Kafkovih del na Češkem odprta, nenadoma je postal svetovna ikona, nekakšna maskota kulturnega turizma. Toda prav poprejšnja izkoreninjenost je botrovala, da Kafka na češkem literarnem zemljevidu še vedno nima tistega mesta, ki mu pripada.