Knjiga Very Good Lives, ki izide 14. aprila, je še največji približek "knjigi za samopomoč", kar jih je Rowlingova kdaj napisala. V njej med drugim popisuje svoje izkušnje s statusom "največje zgube, kar sem jih poznala", in kako je bilo to, da je končala na dnu, "temelj, na katerem je zgradila svoje življenje".

Novodobna pepelkina zgodba
Knjiga na 70 straneh je v resnici razširjena različica pisateljičinega nagovora študentov na Harvardu, ki ga je imela leta 2008. V njem je opisala svoj že velikokrat povzeti vzpon od matere samohranilke na socialni podpori do multimilijonarke, ki je v svetovnem merilu prodala več kot 450 milijonov knjig in ima zasluge za eno najuspešnejših filmskih franšiz v zgodovini.

Navdihujoče usode med nastajanjem to po navadi niso
Pisateljica ne skriva ničesar v svojem zasebnem življenju: spusti se v drobovje svojega "izjemno kratkega zakona", pa brezposelnosti in tega, da je "bila tako revna, kot je v sodobni Angliji še mogoče biti reven, da nisi brezdomec". "To je bilo temno poglavje v mojem življenju in niti sanjalo se mi ni, da bo imelo to, čemur so mediji pozneje rekli pravljično srečen konec."

Zakaj se torej danes še vedno poglablja v nianse neuspeha? "Pri tem gre za odpadanje vsega, kar ni nujno ... Osvobodilo me je to, da so se moje najhujše nočne more uresničile, pa sem bila še vedno živa in še vedno sem imela hčerko, ki sem jo oboževala. Pa star pisalni stroj in veliko idejo."

Vsi prihodki od prodaje knjige se bodo stekli na račun mednarodne dobrodelne organizacije Lumos, ki jo je ustanovila Rowlingova in ki si prizadeva za preprečevanje institucionalizacije otrok po vsem svetu. "Lumos je urok, ki sem si ga izmislila v Harryju Potterju in ki prinese luč v še tako strašljiv kraj. In točno to počnemo tukaj: osvetljujemo skrite otroke, ki so bili zaprti v institucije in pozabljeni od sveta."

Neperspektivne kariere v čarovništvu
V svojem danes slavnem govoru - še zdaj je eden najbolj gledanih na Harvardovi spletni strani - se je pisateljica pošalila še, da "noče odvrniti diplomantov od njihovih karier v pravu, politiki in poslovnih vodah, ker bi si obetali postati gejevski čarovniki". To je seveda referenca na ravnatelja Bradavičarke, dobrodušnega Albusa Dumbledora, ki ga je pisateljica že pred časom "razkrila" kot istospolno usmerjenega. In ta teden ga je morala spet zagovarjati: ko ji je neka bralka na Twitterju naznanila, da čarovnika "preprosto ne vidi kot geja", ji je odgovorila: "Mogoče zato, ker so homoseksualci pač videti ... kot ljudje?"