Pred 108 leti se je v Trstu rodil Boris Pahor. Že kot otrok se je od blizu srečal z italijanskim fašizmom, ki je zaznamoval njegovo mladost. Šolal se je na italijanski semeniški klasični gimnaziji v Kopru, nato je v Gorici študiral teologijo, a je študij opustil. Leta 1940 so ga vpoklicali v Mussolinijevo vojsko in ga poslali v Afriko.

Sorodna novica 108. rojstni dan Borisa Pahorja, pisatelja, ki je prodrl v svetovno književnost

Na začetku druge svetovne vojne je bil vojaški prevajalec v taborišču za ujete jugoslovanske častnike, hkrati je v Padovi študiral italijansko književnost. Po kapitulaciji Italije se je vrnil v Trst, ki bil že pod nemško okupacijo, in se pridružil OF. Januarja 1944 so ga aretirali domobranci in ga predali gestapu; ta ga je zaprl in poslal v koncentracijsko taborišče. Konec vojne je dočakal v taborišču Bergen Belsen. Taboriščne izkušnje je najbolj doživeto opisal v pričevanjskem romanu Nekropola (1967). Leta 1990 so ga prevedli v francoščino, nato v številne druge evropske jezike, navsezadnje tudi v italijanščino. Po vojni je na slovenski srednji šoli v Trstu poučeval italijansko književnost.

V Pahorjevem življenju in ustvarjanju je bilo silno pomembno prijateljstvo s pesnikom Edvardom Kocbekom. To se je začelo, ko je v Padovi doktoriral z disertacijo o Kocbekovem pesništvu. Kot demokrat in svobodomislec se je leta 1951 ob partijski gonji zoper njegovo knjigo Strah in pogum postavil na Kocbekovo stran. Tudi v poznejših letih je vneto presojal politične razmere na Slovenskem. Z Alojzom Rebulo sta leta 1975 izdala brošuro Edvard Kocbek, pričevalec našega časa z intervjujem, v katerem je Kocbek obsodil zunajsodne poboje domobrancev na Rogu, kar je v Sloveniji in Jugoslaviji izzvalo politično gonjo zoper Edvarda Kocbeka, Borisu Pahorju pa so za več let prepovedali vstop v državo.

Pahorjev pisateljski opus je močno povezan s Trstom in Primorsko, mejnim svetom, ki so ga zaznamovale boleče zgodovinske izkušnje. Njegovo besedilo Pisatelji in narodno občestvo v Literarnem nokturnu interpretira: Brane Grubar.

"Priimek Tavčar, ki je bil na območju Loškega gospostva freisinških škofov v Železnikih dokazljivo prisoten že v 1. polovici 16. stoletja, najverjetneje izhaja iz etnične oznake Deutscher (Teutscher)."

Ivan Tavčar je pisal že kot gimnazijec, objavljati pa je začel v študentskih letih. Napisal je približno 50 žanrsko raznovrstnih pripovednih del, največ s kmečko tematiko. Med najbolj znanimi so: Med gorami, Grajski pisar, Cvetje v jeseni, Izza kongresa, 4000, Visoška kronika, Mrtva srca, V zali ... Čeprav danes slovi predvsem po poznih delih, kot sta Cvetje v jeseni in Visoška kronika, se je doktor Igor Grdina lotil geneze njegove osebnosti in zgodnjega pisanja in ga prikazal kot o sebi dvomečega, razklanega, čeprav na zunaj uspešnega in samozavestnega človeka. Ob 170. obletnici pisateljevega rojstva torej v oddaji Literarni večer predstavljamo Ivana Tavčarja kot uganko, kakršna je bil tja do osemdesetih let 19. stoletja tako sebi kot drugim. Oddajo je pred desetimi leti v pogovoru z Igorjem Grdino pripravil Marjan Strojan.

"Pisatelj piše umirjeno, previdno in vendar presunljivo." (Marko Golja)

Francoski nobelovec Patrick Modiano skoraj praviloma piše krajše romane, nekako bolj umirjene in zadržane. Toda naj je njegova pripoved še tako zadržana, prevzame bralko in bralca. Zagotovo mu je to uspelo tudi z romanom Dora Bruder: v njem prvoosebni pripovedovalec opisuje, kako je razbiral usodo petnajstletnega judovskega dekleta Dore Bruder v Franciji med drugo svetovno vojno. Roman, tudi refleksijo holokavsta, je poslovenil Jaroslav Skrušný, odlomek v oddaji pa interpretira Matej Puc.

"Kakšnega človeka je včasih težko ukrotiti, čeprav so ga vzgajali v taborniškem rodu z imenom Ukročena reka. Gre po svoje."

Naslov znanega slovenskega mladinskega filma je tokrat iztočnica za kratko spominsko zgodbo Draga Jančarja o sokolih, taborništvu, vzgoji, solidarnosti in predvsem uporništvu. Pripoveduje jo s človeško širino in veliko humorja, splete pa okrog osrednje mogočne postave iz njegove mladosti, vodnika Cirila Hočevarja, ki si je pogosto ponavljal izrek: "Besede mičejo, dejanja vlečejo."
Besedilo v Literarnem nokturnu interpretira Žan Brelih Hatunić.

"Silva Danilova je režirala neko delo s konjem, v njej pa so morali biti zvoki kotalkajočega se konja. Tonski tehniki so potegnili kable iz studia v avlo in kotalkanje se je začelo. Kotalkala je Lane Stranič."

Aleša Jana poznamo kot radijskega in gledališkega režiserja. Doslej je prejel številne nagrade, med drugim nagrado Prešernovega sklada leta 1978, Župančičevo nagrado leta 2001, leta 2016 nagrado glavnega mesta Ljubljana za delovanje na umetniškem, organizacijskem, mednarodnem, pedagoškem in znanstvenem področju, lani pa še nagrado Poldeta Bibiča za življenjsko delo, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Janov ustvarjalni opus obsega velikansko število gledaliških in radijskih režij tako za otroke kot odrasle; z našo radijsko hišo sodeluje že od leta 1949, zato je enkratni pričevalec o zgodovini tega medija, predvsem njegove kulturno umetniške produkcije. V oddaji Spomini, pisma in potopisi se spominja svojih začetkov na radiu in prvega stika z njim. Njegovo besedilo interpretira Aleš Valič.

"… rojstvo je spomin na prihodnost / si predstavljam / ki nikoli ne pride / mi je vse bolj jasno / vedno je samo del pozabe …"

Pesnik, pisatelj, dramatik, režiser in esejist Vinko Möderndorfer se v svojih najnovejših pesmih, ki jih v Literarnem nokturnu interpretira Žan Brelih Hatunić, včasih ozira nazaj, v preteklost, in v njih koplje po sebi ter izpoveduje lastno negotovost, dvome, se zaveda prihodnosti in na koncu cikla s pesmijo Prisega izreče samosvojo zaobljubo.

Sorodna novica Louis Adamič ali življenje kot "avantura v razumevanju"

"'Niagara' je izkrcala potnike tridesetega decembra 1913 na Ellis Islandu in pozno popoldne na starega leta dan je Lojze stopil na tla 'obljubljene dežele', kjer ga je čakal Alois Škulj, ki je Lojzetu preskrbel stanovanje in zaposlitev ..."

Slovensko-ameriški književnik, novinar in prevajalec Louis Adamič se je rodil 23. marca 1898 v Prapročah pri Grosuplju kot četrti od trinajstih otrok. V Združene države Amerike je odpotoval v rani mladosti in se v domovino vrnil le dvakrat. Ustvarjalno je bil zelo plodovit, skupno je napisal 20 knjig, približno petsto člankov in leposlovnih revijalnih objav, predavanj ter radijskih oddaj. Čez lužo je užival velik ugled, bil je glasen komentator družbenih razmer in kritik represivnih režimov. Z razdalje je ves čas spremljal dogajanje v Jugoslaviji in bil v svojih delih odkrito kritičen do takratnega kralja Aleksandra. Adamičeva dela so zato v Jugoslaviji prepovedali. Umrl je leta 1951 na svojem posestvu v državi New Jersey. Literarni večer o njem je leta 1988 pripravil Branko Šömen.

"Bi bil še vedno tukaj, / če bi brisal sledi? // Stopil sem na trnje. // zdaj vem."

Skladatelj in pesnik Gašper Trček je komaj dobro stopil na svojo ustvarjalno pot, ko jo je bolezen pri 24 letih že kruto presekala. Ob intenzivnem glasbenem delovanju je pisal tudi pesmi in jih objavljal v literarnih revijah; v knjižni obliki pa izhajajo šele posmrtno: lani prvenec Stopinje, letos pa še zbirki Krošnje in Soteske. V Literarnem nokturnu pesmi interpretira Matej Puc.