Vprašanje resnice in laži v literaturi je približno tako zapleteno kot filozofsko spraševanje po laži in lažnem - in mu ni mogoče priti do dna, čeprav nam literatura sama daje jasnejše okvire zamejitev. Literarna teorija z vprašanjem resničnega in lažnega v književnosti bolj kot ne opravi tako, da vse, kar je zapisano, označi kot kvazirealno. Kaj natančno to kavzirealno je, pa je bilo vprašanje zastavljeno – sicer z drugimi besedami – na omenjenem pogovoru, ki se je zgodil v Trubarjevi hiši literature.

Zdravko Duša je sprva opomnil na dejstvo, da poleg resnice in laži v literaturi obstaja še tretji pojem, ki se mu reče fikcija in je za literaturo bistvenega pomena, ker označuje njeno realnost, ki je hkrati realna in ni. Ob tem se je Duša spomnil zloglasnega primera Pikalovega romana Modri e, zaradi katerega je bil Pikalo obsojen na visoko denarno kazen, ker se je neki policist prepoznal v liku Petarde, ki se mu je zdel tako žaljiv, da ga je tožil. Kot urednik je Duša v tem primeru tudi pričal na sodišču in na vprašanje sodnice, naj ji razloži, kako je s to zadevo, je odvrnil, "da tisto, kar je v literaturi, ni resnično". Kot se verjetno spominjamo, je bila Pikalova pritožba na denarno kazen uspešna, ker je sodišče ugotovilo kršenje svobode umetniškega izražanja. Literatura pa je bila tudi 'uradno' prepoznana kot fikcija (četudi so v njej prvine realnosti).

Vesna Milek je svoje razmišljanje o zastavljeni temi začela s citatom gostje letošnje Fabule pisateljice Janice Galloway, ki ji je že pred leti v intervjuju na vprašanje o resnici in literaturi odvrnila, da je "literatura ena izmed laži, s pomočjo katere se poskuša [J. Galoway, op. p.] dokopati do globlje resnice". Nadaljevala pa je z razmislekom o subjektivnosti resnice nekega literarnega dela, ki je za vsakega posameznika drugačna in s svojo spreminjajočo se naravo sproži neskončno plastenje resnic. Milekova je kot primer različnega nizanja resnic izpostavila literarni opus Lojzeta Kovačiča, ki je po besedah samega avtorja avtobiografski, hkrati pa je vsem bralcem jasno, da gre v Kovačičevem primeru za precej več kot zgolj avtobiografijo.

Laži oglaševanja in novinarstva
V nadaljevanju pogovora sta se sogovornika dotaknila tudi lastnega dela, Milekova svojih dveh romanov, Zdravko Duša pa tudi obdobja, ko si je izmislil slogan Slovenija, moja dežela, pri čemer o poznejšem pomenu slogana v tistem trenutku ni razmišljal, niti se mu ni zdelo, da bo dobil tolikšne (zgodovinske) razsežnosti.
Je pa ob tem pripomnil, da je nekaj časa delal tudi kot novinar. Dodal je, da se je v trenutku, ko je prestopil v oglaševanje, bolje počutil, ker se "oglaševanje zaveda, da laže", medtem ko naj bi bile novinarske zgodbe vedno resnične. S tega stališča – sta se strinjala oba sogovornika – je bil nekoč položaj oglaševalcev precej čistejši in jasnejši. "Tu vsi vemo, da nekdo hoče nekaj prodati, zato si bo nekaj izmislil," je povedal Duša, oba pa sta se strinjala, da oglaševalci "vsaj priznajo, da lažejo".

Laž in generacije
Za konec pa se je pogovor, na pobudo iz občinstva, prevesil v razmišljanje o medgeneracijskem konfliktu, ki v zadnjem času postaja vse bolj očiten, tudi zato, ker med mlajšo in starejšo generacijo ni več očitne vezi – kot je izpostavila poslušalka. Prav tako iz občinstva je bilo slišati, da imamo vez med generacijama - "dolgove". Nadaljevanje je seveda prineslo razmišljanje o nezavidljivem položaju trenutne mlade generacije in "paničnem strahu starejše generacije za svoje stolčke", ki je, kot je izpostavila Vesna Milek, "umetno skonstruirano". Zdravko Duša pa je k temu dodal, da je trenutni položaj pravzaprav posledica "nekega stalnega boja in stalnega spotikanja", ki nas preveva.

V sklepnem delu se je razmišljanje o razlikah med generacijami prevesilo v 'brainstorming' celotne dvorane, ki se je sklenil z besedami Vesne Milek, češ da ima "vsaka generacija svojo laž in verjetno nas te laži povezujejo". Voditeljica večera pa je precej klišejsko dodala, da je vez med generacijami umetnost.