Dezoksiribonukleinska kislina ali DNK, molekula, ki v vseh živih organizmih shranjuje genetske informacije, ima impresivno podatkovno kapaciteto. Po pisanju The Guardiana, en gram DNK lahko shrani do 455 milijard gigabajtov, kar ustreza vsebini več kot 100 milijard DVD-jev.
Tričlanska skupina znanstvenikov, ki jo vodi profesor George Church s harvardske medicinske šole, je razvila sistem, da črnilo tiskalnika kratke fragmente umetno sintetiziranega DNK natisne na stekleni čip. Ob demonstraciji tehnologije za shranjevanje podatkov na DNK so povedali, da je ta za zdaj še vedno počasna, a postaja vedno bolj praktična. V reviji Science so poročali, da so do zdaj shranili zbirko podatkov, ki je velika 5,27 megabajta, kar je približno 600-krat več kot največja do zdaj zakodirana baza podatkov. Pri tem so se pojavile napake pri 10 bajtih, a raziskovalci bodo v prihodnosti še izpopolnjevali tehniko, predlagajo pa tudi različne načine preverjanja napak, kot je tudi večkratno kopiranje iste informacije, ob čemer bi zlahka prepoznali napako.
Počasi, a zanesljivo
"Res smo potrebovali nekaj dni, da smo zapisali podatke na DNK. Trenutno je postopek primeren za arhivsko hrambo," je povedal soavtor tehnologije Sriram Kosuri s harvardskega inštituta Wyss, "a čas se nenehno izboljšuje". Raziskovalci pravijo, da se stroški DNK-kodiranja znižujejo tako hitro, da bo v 5-10 letih informacije ceneje shranjevati s takšno metodo kot pa z običajnimi digitalnimi napravami.
DNK ima številne prednosti pred tradicionalnimi digitalnimi mediji za shranjevanje podatkov: zlahka se jo kopira, podatki so pogosto berljivi še po tisoč letih, tudi če se hranijo v neidealnih pogojih, osnovne tehnike, zahtevanje za branje in pisanje informacij pa so stare kot življenje na Zemlji, so sporočili iz skupine znanstvenikov, ki raziskuje tehniko. Da bi povečali zanesljivost in znižali stroške, so namesto dolge sekvence ustvarili več kratkih delov DNK, podatke pa so razdelili na fragmente, ki so lahko zapisani z veliko zanesljivostjo. Vsak podatkovni fragment je opremljen z digitalno kodo, ki označuje lokacijo znotraj originalnega dokumenta. Računalnik lahko znova sestavi originalni dokument v pravilnem vrstnem redu s pomočjo teh kod, ki označujejo lokacijo. Podatki ne morejo biti prepisani, a raziskovalci menijo, da glede na kapaciteto shranjevanja podatkov to ni težava. Fragmente na čipu lahko pozneje preberemo z uporabo standardnih tehnik, kot jih arheologi uporabljajo za dešifriranje sekvence antičnega DNK iz arheološkega materiala.
Pri delu niso vključevali živih organizmov, saj bi to lahko pripeljalo do poškodbe funkcije celic, ker pa je njihov poglavitni namen informacijska hramba, kot pravi Kosuri, ni nobene potrebe, da bi celice sploh uporabili.
Kompaktnost DNK-sistema kodiranja je v njegovi tridimenzionalnosti. Vsi preostali napredni mediji za shranjevanje podatkov, vključno z eksperimentalnimi mediji, so v osnovi omejeni na dve dimenziji. Ob takšnih potencialih kljub za zdaj nekonkurenčnim stroškom Kosuri predvideva nadaljnji razvoj DNK-tehnologije: "Med raziskovanjem se lahko zaletimo v zid, a ne vidim nikakršnega bistvenega razloga, zakaj tega ne bi nadaljevali."