ima že pogodbo za visokoproračunsko adaptacijo v televizijsko nadaljevanko, založba HarperCollins pa si je izborila pravice za angleški prevod.

"V italijanski domišljiji Mussolini ohranja status totema, silno karizmatičnega lika, nekakšnega perverznega očeta naroda, ki smo ga vsi potlačili," je Scurati o svojem protagonistu povedal v enem od nedavnih intervjujev. "Ta roman ga je potegnil iz potlačenosti."

Nepričakovana priljubljenost romana M je v Italiji sprožila javno debato o diktatorjevi dediščini. Scuratijevi oboževalci roman berejo kot prepotreben opomin na grozote fašizma, še posebej, ker so skrajne ideologije pogosto privlačne mladim ljudem. Na drugem bregu so kritiki romana, češ da obujanje in prekvalificiranje spomina na Mussolinija pomeni samo še dodatno grožnjo v času, ko povsod po Evropi, tudi v Italiji, na oblast prihajajo desničarske vlade.

Roman, ki se dogaja na več kot 800 straneh, je v knjigarne prišel opremljen z asketsko naslovnico: črna črka M na belem ozadju. Čeprav je katalogiziran pod leposlovje, namerno zabrisuje meje med zgodovinopisjem in beletristiko. Med posamezna poglavja so vstavljeni prepisi resničnih telegramov, stari časopisni članki in policijska poročila. Zgodba je povedana s perspektive vsevednega pripovedovalca, a se osredotoča predvsem na Mussolinija in njegove najožje sodelavce.

Vsi neposredni citati zgodovinskih osebnosti so povzeti iz zgodovinskih virov, Scurati pa trdi, da je na dosegljivih resničnih podatkih utemeljil tudi psihološke portrete protagonistov. V pripravah na pisanje romana je več let preučeval Mussolinija in trdi, da ni v knjigi "ničesar izmišljenega".

"Vrnitev kulta osebnosti"
Ker knjigo založba oglašuje kot prvi roman, ki zgodbo o fašizmu pripoveduje "brez političnih in ideoloških filtrov", je mnoge zmotila izrazita nevtralnost Scuratijevega pisanja, češ da bi lahko tak pristop diktatorja novim generacijam predstavil ne kot pošast, ampak kot protagonista, vrednega naklonjenosti. Ruth Ben-Ghiat, ki na Univerzi v New Yorku poučuje zgodovino fašizma, je M opisala kot "simptom rehabilitacije Mussolinija". "Zgodovina fašizma je zgodovina diktature, kulta osebnosti. Ta knjiga je del fenomena, ki ponovno oživlja kult osebnosti."

Scurati, ki sebe opisuje kot protifašista, je zavestno izbral hojo po tanki ideološki liniji: prikazati skuša fascinacijo, ki so jo Italijani čutili do dučeja, obenem pa noče postati njena žrtev. Sam trdi, da je napisal protifašistični zgodovinski nauk, preoblečen v roman: "Če je bil fašizem zlo, če je zanesel zlo v Italijo in v Evropo, bi to moralo naravno priti na dan v pripovedi."

Na idejo za knjigo je prišel pred približno petimi leti, ko je med pripravami na pisanje romana o protifašistu Leoneju Ginzburgu pregledoval stare filmske posnetke Mussolinijevih govorov. Zazdelo se mu je, da so Italijani vse to videli že prevečkrat, "tolikokrat, da posnetkov niti ne vidijo več zares." "Pomislil sem: Ta človek je na neki način še vedno v samem jedru italijanske zavesti."

Pozabljene lekcije zgodovine
V Italiji Mussolinijevo ime ni obremenjeno z enako veliko stigmo kot na primer Hitlerjevo v Nemčiji. Nekateri so danes pripravljeni "spregledati" njegovo preganjanje Judov in političnih nasprotnikov ter zgolj hvaliti domnevno družbeno stabilnost fašistične oblasti.
"V kolektivnem spominu naroda je Italija vedno manjše zlo od nacistične Nemčije," je za omenjeni časopis še pojasnila Ben-Ghiat. "Italijani zato lahko rečejo: Pa saj nismo bili tako slabi. Nismo bili arhitekti holokavsta ...".