Knjiga sledi gospodarskemu vzponu, ki je pospešil tudi kulturno delovanje oziroma narodno zavest. "To sovpada s prvimi gledališkimi dogodki. Kar poznamo, ko čitalniško dogajanje počasi preraste v samostojne gledališke skupine," pojasnjuje avtorica.

Ena izmed skupin je delovala stalno, kar je prispevalo k ustanovitvi Dramatičnega društva leta 1902, ki je od odprtja Narodnega doma leta 1905 v njem tudi stalno delovalo. Avtorica seveda ne pozabi na požig Narodnega doma leta 1920, ki pa ni ustavil gledališke dejavnosti.

"Tudi v tistih nemogočih časih je gledališče delovalo, dokler je bilo mogoče, pollegalno ... To pomeni, da je bilo predhodno obdobje izjemno tehtno, izjemno dobro zastavljeno," razlaga. V tridesetih letih je gledališče delovalo v popolni ilegali, po letu 1945 pa se je ponovno vzpostavilo.

Eden izmed poudarkov dela je, da je slovensko gledališče v Trstu vzpostavilo svoj diskurz, saj ponazarja prostor, v katerem deluje. "Trst je večjezično in večkulturno mesto in gledališče odraža prav to."

Petdeseta leta prinesejo nov vzpon
V petdesetih letih je gledališče doseglo ponoven vzpon, nekakšen vrhunec. Tako so ga dojemali tudi v slovenskem prostoru, kjer "so ga imeli za dodatno obogatitev celotnega gledališkega prostora". V knjigi avtorica opomni tudi na dejstvo, kako je gledališče povezano s sosedi. Med drugim je delo Mirka Mahniča Veliki slovenski pasijon vplivalo tudi na nobelovca Daria Foja.

Po avtoričinih besedah je delo v italijanščini res namenjeno Italijanom in bi morala v slovenščini "napisati vse na novo oziroma poudariti stvari, ki so pomembne za Slovence oziroma za nas".

Delo z izvirnim naslovom Un teatro per la citta - Breve storia del teatro sloveno di Trieste dal 1850 al 2000 so izdali Slovenski raziskovalni inštitut iz Trsta, Slovensko stalno gledališče iz Trsta in Slovenski gledališki inštitut.