Novembra 2012 je po dolgotrajni bolezni, pljučni hipertenziji, umrl Maks Soršak. 21. decembra 2013, na Soršakov rojstni dan, je v Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega izšla knjiga Maks, vezni igralec mesta, ki je nastala v sodelovanju z Gledališčem Glej. Ob tej priložnosti so v Gleju razkrili še en poklon velikemu ljubitelju in poznavalcu gledališča ter drugih oblik kulturnega, pa tudi drugačnega dogajanja – po njem so poimenovali gledališko dvorano, ki po novem nosi prepoznaven Soršakov znak – na črnem podstavku z napisom "Glej, dvorana Maksa Soršaka" stojijo beli kroksi.
Prav z Glejem je Maks Soršak začel svojo pot na kulturnem prizorišču; ekipi Gledališča Glej se je pridružil leta 1993 na povabilo tedanje umetniške vodje Nevenke Koprivšek, od 1997 do 2003 je tu deloval kot v. d. umetniškega vodje, od leta 1997 do smrti pa tudi kot namestnik direktorice Moderne galerije. V tem času je dejavno sodeloval tudi v številnih drugih kulturno-umetniških in športnih projektih – pri Zavodu Bunker, E.P.I. centru, v Društvu Asociacija, katerega ustanovni član je bil, pri Vii Negativi in pri ARK inštitutu za arhitekturo in kulturo, prav tako kot soustanovitelj. Kot ljubitelj športa je vedno vzdrževal stike z nogometom, po pojavu bolezni, ki je bila posledica nezdravljene športne poškodbe, pa je ustanovil Društvo za pljučno hipertenzijo in tudi dejavno deloval v njem.

Maks, naš najboljši prijatelj
Ideja za knjigo, posvečeno Maksu Soršaku, se je ob pregledovanju Soršakovih predmetov, ki jih je Gledališče Glej februarja letos prodajalo na dražbi, porodila Petri Pogorevc, dramaturginji in urednici Knjižnice MGL-a, ter Ingi Remeta, predsednici društva Glej, producentki in koordinatorki programov. Kot urednici knjige sta nato k pisanju prispevkov za knjigo povabili številne Soršakove prijatelje. In teh je imel res veliko.

"Znal ti je dati občutek, da si vreden poslušanja. Če se je pogovarjal s tabo, si bil v tistem hipu najzanimivejša oseba na svetu," je zapisala igralka Iva Babić. Podobno tudi igralka in performerka Katarina Stegnar: "In ne glede na to, da je to 'igro' Maks igral z mnogimi, da je imel ogromno prijateljev in znancev, si se, kadar si bil z njim, počutil, kot da si samo ti v velikem planu." "Maks je bil moj najboljši prijatelj. Tako kot je bil vaš najboljši prijatelj. Prijateljstvo z Maksom je bilo intenzivno, ne ekskluzivno. /…/ V Maksovem prijateljstvu ni bilo ne zlaganosti, ne površnosti, ne konfekcije. Vsak odnos je bil filigransko izpiljena, po meri narejena stvaritev," je zapisal Soršakov sošolec Matjaž Gruden. "Moj najboljši prijatelj, čeprav nam je vsem dal prav to – toliko ljubezni, časa, prijateljstva, sebe ..., da mislimo, da smo bili njegov edini najboljši prijatelj," je zapisala Inga Remeta.
Posebna knjiga – prav tako, kot je bil poseben tisti, komur je posvečena – ohranja bistveno značilnost njenega osrednjega akterja – skupnost in povezovanje, srčnost, toplino, naklonjenost in prijateljstvo, ki ga je Soršak pletel s številnimi osebami, ki jih je srečal na svoji življenjski poti in med njimi ustvarjal živo in živahno družabno mrežo.

Najpomembnejša naloga: sla po "selbstbildungu"
Zbirka spominov se poklanja, kot namiguje že naslov, povezovalni, ustvarjalni in pozitivni naravi njegovega delovanja in življenja, s katero je pletel mreže odnosov med najrazličnejšimi ljudmi. Njegova zares edinstvena lastnost je bila, kot je zapisal režiser Sebastijan Horvat, da je "na neki samo njemu poznan način povezoval ljudi z zares različnih področij" – predvsem s področja umetnosti in kulture, kjer je deloval, športa (ljubil je nogomet, ki ga je do konca gimnazijskih let tudi dejavno igral) in prava (ki ga je študiral od prvega vpisa na Pravno fakulteto leta 1984 prek številnih dodatnih izpitov zaradi spremenjenega programa in treh različnih osnutkov diplomske naloge, vse do leta 2000, ko je po lastnih besedah pravo končno obesil na klin).
Njegovo dokončanje študija, kot piše Sebastijan Horvat, je vedno prekinila zanj pomembnejša naloga – sla po "selbstbildungu" – izgrajevanje samega sebe z obiski številnih gledaliških in plesnih predstav, performansov, koncertov, razstav, filmov, predavanj, z branjem knjig in časopisov, z naključnimi srečanji, z udeleževanjem družabnih dogodkov, športnih dogodkov ter ukvarjanjem z nogometom. Ob tem pa z analiziranjem, komentiranjem in reflektiranjem vsega videnega, slišanega in prebranega.
"Nekaj cinizma in obilo veselja do življenja"
Maks Soršak je bil stalnica na številnih kulturnih dogodkih, spremljevalec, svetovalec, podpornik in producent umetnikom in projektom, neverjetno radoveden in široko razgledan. Kot obsežna enciklopedija je vedel veliko in poznal veliko ljudi. Ob tem pa ga posebno zaznamujejo še "sočna duhovitost, srčni pogum" (Petra Pogorevc) in cinizem, poln življenja: "Kot kakšen akupunkturist je mimogrede zavrtal natančno tja, kjer je bilo najbolj boleče in morda celo zdravilno; v narcisoidnost, v dvoličnost, v polovičarstvo, v umetniške reciklaže. Včasih zelo brez usmiljenja, ampak kar je izrekel, je bilo vredno razmisleka. Resnica, ki je visela v zraku," je zapisala publicistka in dramaturginja Irena Štaudohar.

"Joie de vivre" je uresničeval z "nekaj cinizma in obilo veselja do življenja," je zapisala Jedrt Jež Furlan, publicistka in 'glasnogovornica v umetnosti': "Znal je biti perfektno ciničen, toda nikoli brutalen, zagrenjen. Humor, ta pokazatelj inteligence, samokritike, refleksije, tudi srčne kulture, je bil Maksu pisan na kožo," pri čemer je šlo tudi in najprej za humor na svoj račun. Vse to pa ob resnem in predanem delu, ki ga je imel Maks zelo rad; "z zavedanjem, da je treba resno delati in se predvsem skrajno dosledno zabavati na svoj račun, okej, tudi na račun življenja".
"Kot žival, ujeta v kletki"
Maks Soršak je življenje užival z veliko žlico, priznavajo njegovi prijatelji, tudi ob ovirah, ki mu jih je nalagala bolezen. A če bi se temu zaradi bolezni odpovedal, "bi Maks umrl že veliko prej, bil bi živ, ne bi pa bil tako lahkoten, tako prisrčen, duhovit in nagajiv. Bil bi podoben mnogim živim mrtvecem, resnim obrazom, za katere se zdi, da držijo ves svet pokonci in da se drugi samo hecajo," je na žalni slovesnosti v Moderni galeriji povedala Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije.

Svojo bolezen je opisal tudi v avtorskem performansu Ne poskušaj tega doma, v katerem je besedilo sklenil s priznanjem o bolečini, ki je v duhovitem in radostnem pogledu na življenje sicer ni izpostavljal: "Težko je reči, kaj je pri tej bolezni najtežje ... pri nekom to pomeni življenje z bolečino, pri drugem izgubo dostojanstva. Meni pomeni najprej spoznanje o svoji ranljivosti, nato hud šok, da glava še vedno hoče, telo pa ne zmore, da si kot žival, ujeta v kletki ... vse manjši iz dneva v dan."
Srčna kultura odganja sovražnost in strahove
Knjiga Maks, vezni igralec mesta je posvetilo velikemu človeku, človeku, ki je svoje sledi pustil v številnih dejavnostih in ki bo ostal v spominu številnih ljudi. Je knjiga, ki lahko v vseh bralcih – naj so ga poznali ali ne – vzbudi nekaj tistega lepega človeškega, česar je, kot se pogosto zdi, okoli nas vse manj. Knjiga, ki kaže poseben primer srčnosti. "Vedno mi je bil všeč ta termin, o katerem smo se učili že v osnovni šoli – srčna kultura. Zveni prav vzneseno in pozitivno, nekaj, kar odganja neprijaznost, netolerantnost, kar deluje kot napoj proti sovražnosti in vsem negativnim mislim, kot magični izrek proti vsem strahovom pred drugačnim in neznanim. Nekaj, kar te pravzaprav naredi človeškega," je Maks Soršak zapisal v Delu pred sedmimi leti, a se tega držal vse življenje.

"Tisti, ki stavijo na srce, to je tam, kjer ni družbenih pravil, v bistvu edini kvalitetno živijo v odnosu do drugih in vseh enostavnih vrednot, ki se začnejo pri pravilu: imeti rad nekoga, nekaj. To si bil ti in ne samo tvoje veliko srce, tudi tvoja inteligenca in razgledanost sta preraščali vsa pravila kvazi 'družbene elite', in zato si in boš ostal z nami ... Ja, vedno si imel pravico do svojega mnenja o dogodkih, drugih, ker so bila na mestu in seveda ... I miss that," je zapisala scenografka Petra Veber.
Naša zadolženost
In ko piše Maksu in piše o njem, piše o sebi in o življenju: "Ker si itak v mojem srčku, tole pa je bolj za razmislek o življenju, ki ima določen čas bivanja: ljudje se premalo posvečamo drug drugemu, ko so - smo živi ..." In podobno priznava Jedrt Jež Furlan, da je pisanje o nekom, ki ga ni več, pogosto pisanje o sebi, "luščenje spominov, iskanje nečesa, kar presega samo občutenje in medle spomine, [kar] terja mini revizijo samega sebe". Zlahka lahko dodamo, da tudi branje prispevkov, osebnih in iskrenih, zahteva revizijo samega sebe. Kako je z našim odnosom do življenja, kakšno predanost izkazujemo svojim dejavnostim, se znamo zavezati? Kako mi delimo čas z ljudmi, ki jih imamo radi?
Pri vprašanjih in preprekah, ki jih postavlja življenje, nam nekateri ljudje kažejo pot, samo s svojim obstojem lahko povzročijo, da je prepreka manjša, ali nas navdihnejo, da najdemo način, kako mimo nje. Eden takšnih je tudi Maks Soršak. Knjiga o njem je lahko več kot zgolj spomin, lahko je tudi luč na naši današnji poti ali pa, skladno z njegovo duhovito ostrostjo, trn, na katerega stopimo prav v trenutku, ko se na križišču odločamo za smer, in nam s svojim zbodljajem pomaga, da si zamislimo mogoči zemljevid.
Za konec se v prispevku Vratar srca od Maksa poslovi še pesnik in novinar Esad Babačić: "Zadolžil si nas in zdaj ti moramo vračati na enak način. Z brezpogojno odprtostjo, načelnostjo, ki je kmalu ne bo več nihče razumel. Ker ta svet se zapira, tako kot se zapira mesto, obkroženo z nevidno žico brutalnosti. Zapira se v ljudi in podobe, za katerimi so zgolj različni interesi in tiha, pritlehna miselnost, zgrajena na domnevah o lastni pomembnosti, brez odvečnih emocij in znakov slabosti. V mestu, kjer se nihče več ne spotika."

*Vratar mesta in Vratar srca sta naslova Babačićevih besedil, uvodnega in sklepnega prispevka v knjigi.