Maxwell Perkins, očetovska figura velikanom ameriške literature

Naslednja večja vloga Seana Penna?

10. avgust 2010 ob 16.55 • Los Angeles - MMC RTV SLO

K svojemu naboru varovancev je Perkins v poznejših letih dodal še Alana Patona (Joči, ljubljena dežela) in Jamesa Jonesa (Od tod do večnosti). Foto: Rex Features

Obstaja zabavna anekdota o Hemingwayevem obisku v Perkinsovi pisarni. Priti je moral na zagovor zaradi vseh kletvic v svojem rokopisu Slovesa od orožja. Perkins je vztrajal, da ene izmed besed ('fuck') preprosto ne more natisniti v Scribnerjevi knjigi. Da je ne bi izrekel na glas, jo je za Hemingwaya napisal v koledar, ki ga je imel pred seboj na mizi, na stran za tisti dan. Kasneje, ko sta bila prijatelja na kosilu, se je v Perkinsovi pisarni oglasil sam Scribner in opazil zanimivi zaznamek na koledarju. Ko se je Perkins vrnil na založbo, ga je ustavil na hodniku: 'Max, zakaj si ne vzameš preostanek dneva prosto? Gotovo si izmučen.'

F. Scott Fitzgerald je svoje pijanske maratone financiral deloma tudi s pomočjo Perkinsonovih posojil.

Urednik založbe, možak z nehvaležno nalogo klestiti in usmerjati navdih svojih literarnih varovancev, ni ravno sinonim za romantičnega, velikopoteznega filmskega junaka. Razen če je ta urednik Maxwell Perkins.

K svojemu naboru varovancev je Perkins v poznejših letih dodal še Alana Patona (Joči, ljubljena dežela) in Jamesa Jonesa (Od tod do večnosti). Foto: Rex Features

Ernest Hemingway — Obstaja zabavna anekdota o Hemingwayevem obisku v Perkinsovi pisarni. Priti je moral na zagovor zaradi vseh kletvic v svojem rokopisu Slovesa od orožja. Perkins je vztrajal, da ene izmed besed ('fuck') preprosto ne more natisniti v Scribnerjevi knjigi. Da je ne bi izrekel na glas, jo je za Hemingwaya napisal v koledar, ki ga je imel pred seboj na mizi, na stran za tisti dan. Kasneje, ko sta bila prijatelja na kosilu, se je v Perkinsovi pisarni oglasil sam Scribner in opazil zanimivi zaznamek na koledarju. Ko se je Perkins vrnil na založbo, ga je ustavil na hodniku: 'Max, zakaj si ne vzameš preostanek dneva prosto? Gotovo si izmučen.'

F. Scott Fitzgerald z ženo Zeldo — F. Scott Fitzgerald je svoje pijanske maratone financiral deloma tudi s pomočjo Perkinsonovih posojil.

V ameriških založniških krogih se ime Maxwell Perkins (1884–1947) še vedno izgovarja s pridušenim spoštovanjem; možak je imel namreč prste pri izdaji nekaj ključnih ameriških romanov 20. stoletja z Velikim Gatsbyjem (The Great Gatsby) F. Scotta Fitzgeralda in Hemingwayevim Sonce vzhaja in zahaja (The Sun Also Rises) na čelu. Priboril si je zaupanje in prijateljstvo literarnih velikanov, kakršni so bili Ernest Hemingway, Thomas Wolfe in F. Scott Fitzgerald - zdaj pa ga bo v biografskem filmu najverjetneje igral Sean Penn.

Ideja za filmsko kanonizacijo ni nova: odkar je knjižna biografija izpod peresa A. Scotta Berga Max Perkins: Editor of Genius leta 1978 dobila nagrado za knjigo leta (National Book Award), se je šušljalo o morebitni adaptaciji, ki bi jo režiral Lawrence Kasdan (Body Heat), a je projekt zaradi finančnih zagat padel v vodo. Zdaj se zdi, da bo morda vendarle steklo: film naj bi režiral producent Bill Pohlad, ki je v preteklosti že trikrat sodeloval s Seanom Pennom, zato je več kot verjetno, da je igralec prvi na njegovem seznamu kandidatov za naslovno vlogo.

Zakaj torej Perkins?
Na Harvardu diplomirani ekonomist, ki je nekaj časa delal kot novinar pri New York Timesu, se je takrat najuglednejši ameriški založbi, Charles Scribner's Ltd, pridružil leta 1910. V skladu s svojo vizijo, da je treba repertoar njihovih redno objavljanih piscev (med njimi sta bila Henry James in Edith Wharton) malce razgibati s kakšnim novim, svežim imenom, je F. Scottu Fitzgeraldu ponudil pogodbo leta 1919, kljub ostremu nasprotovanju svojih kolegov. Fitzgerald mu je poslal svoj prvenec, The Romantic Egoist, ki sta ga nato skupaj prekrstila v This Side of Paradise (1920), ki danes velja za moderno klasiko ameriške literature.

Tudi Ernesta Hemingwaya je spoznal na začetku njegove kariere in založbo prepričal, da je izdala njegov prvenec, kroniko pijančevanja, brezciljnih pogovorov, bikoborb, impotence in spominov na vojno, The Sun Also Rises. Sodelavci so se zopet zgražali tako nad jezikom kot nad tematiko. S Hemingwayem je leta 1928 sodeloval tudi pri Slovesu od orožja.

Pomembna prelomnica je bil tudi rokopisni "špeh" z brezupnim naslovom O Lost, ki so ga potisnili na Perkinsovo mizo, češ da naj ga uredi v nekaj "berljivega". Spisal je na tone opomb, predlagal ogromno sprememb in navdušil avtorja, mladega Thomasa Wolfa, z zahtevo, naj obdrži vse eksplicitne odlomke in kletvice. Roman je leta 1929 izšel kot Look Homeward, Angel in danes pomeni mejnik v zgodovini ameriškega romanopisja.

Prijatelj, zaupnik in navijačica pisateljem
Perkinsonovi varovanci v njem niso videli le "policaja", ampak tudi zaupnika in podpornika. Vsi so bili mlajši od njega (Fitzgerald 12 let, Hemingway 15 in Wolfe 16). Fitzgeraldu je posojal denar za njegove raznovrstne ekscese, s Hemingwayem je hodil na ribolov na Key West, z Wolfom pa sta delala cele noči. Knjiga zbranih pisem The Collected Letters of Perkins pravzaprav razkriva, da so bili vsi ti literarni velikani neznanske jokice, ki jim je bilo treba precej "čohljati" ego. Hemingway mu je, denimo, tožil, da krožijo govorice, da sta s Fitzgeraldom ljubimca, Wolfe se je razburjal nad negativnimi recenzijami svojega dela.

Morda najboljši pokazatelj Perkinsonovih dosežkov je podatek, da ni bilo v zgodovini nobenega urednika, ki bi mu bilo posvečenih toliko romanov: pred smrtjo jih je nanizal 68.

(po The Independent)