In o tem smo se pogovarjali tudi z mag. Barbaro Rigler, svetovalko za kulturo pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti (JSKD), ki je nedavno v sodelovanju z Osnovno šolo Frana Roša iz Celja pripravil že devetindvajseto literarno srečanje Roševi dnevi, festival najboljših mladih ustvarjalcev 8. in 9. razredov osnovnih šol.

Skratka, kako in o čem naj pišejo mladi, če začneva z naslovom ene izmed dveh delavnic?
Mladi naj bi pisali o vsem, kar jih zanima, najbolje o temah, ki so del njihovega odraščajočega sveta. Vse, kar jim je všeč, kar jih zmoti, kar opažajo, raziskujejo, tako v intimnem kot v neznanem okolju … pravzaprav se kot čuteči posamezniki lotevajo marsičesa, od opisovanja malih detajlov do opazovanja velikih angažiranih družbenih sprememb. Vse iz najstniške perspektive, ki včasih že prerašča njihovo znanje, izkušnje in odgovornost. Tako smo na letošnjem natečaju brali o iskrivih ljubezenskih zgodbah: pesmi o željah in uspehih, o samozavesti na eni strani, hkrati tudi o drugačnih med nami ter z vso resnostjo tudi o nasilju in smrti na drugi. Še pomembneje: kako naj bi mladi pisali, da bo prepričljivo in izvirno? Mentorska delavnica v okviru letošnjih Roševih dnevov je potekala kot ustvarjalen pogovor učiteljic z uspešnim mladinskim pisateljem Petrom Svetino. V uvodniku k izbranim besedilom je Svetina napisal najpomembnejši nasvet, ki ga lahko damo mlademu ustvarjalcu: »Bolj ko se pri opisovanju lastnih čustev zatekaš k že slišanemu, manj si prepričljiv. Če nekdo napiše “ljubezen me je dvigala v oblake” to zagotovo učinkuje drugače, kot če napiše “ob pogledu nanjo mi je bilo, kot da bi se mi nekdo usedel na prsni koš”.«

Za pisanje literature je seveda potrebno življenjsko izkustvo, česar osnovnošolci še nimajo, in seveda tudi znanje, ki je pri štirinajst in petnajst let starih učenkah in učencih še zelo majavo? Kaj ju torej nadomešča?
Vedno naj bi izhajali iz sebe. Zakaj bi pisali nekaj, česar ne poznajo? Samo, če jih tam nekaj moti, vabi, vznemirja, potem znajo vstopati v svet, ki ne zahteva lastnih izkušenj, zahteva pa veliko branja, subtilnega opazovanja, pogovora z odraslimi, literarnega premisleka in dela na sebi. Osnovnošolcev zadnje triade ne gre podcenjevati, jih je pa treba poslušati, jim dati priložnost in jim ravno prav svetovati pri zapisovanju lastnih besedil.

Na natečaj je prispelo več kot sedemdeset del. Je to veliko? Koliko tekstov je prihajalo pred desetimi ali dvajsetimi leti?
Tega se ne da primerjati. Srečanje je bilo sprva namenjeno mladim avtorjem iz celjskih osnovnih šol, kasneje se je razširilo na koroško regijo. Že petnajst let je srečanje državno, namenjeno učencem osmih in devetih razredov osnovnih šol v Sloveniji in tudi zunaj nje, ki pišejo v slovenščini. Pred tremi leti smo razširili pogoj, da lahko iz ene osnovne šole sodelujeta dva literata, tako smo na natečaj dobili čez sto besedil. Ni veliko, ni pa zanemarljivo. Je manj v primerjavi z natečajem za mlade literate med 15. in 30. letom starosti (Festival mlade literature Urška), kjer sodeluje več kot sto posameznikov. Na Roševih dnevih je pogoj za sodelovanje, da avtorje prijavijo mentorji in oboji sodelujejo na delavnicah.

Ne vem, ali naj me preseneča dejstvo, da je na natečaj prispelo več poezije kot proze. Kaj to pomeni?
Nič presenetljivega. Na vseh literarnih natečajih Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti dobimo več poezije kot proze, dramskih besedil le za vzorec, izjema je natečaj za otroška in mladinska dramska besedila. Pregovorno smo Slovenci narod pesnikov, imamo veliko odličnih poetov, kar pomeni veliko možnosti za branje in spoznavanje sodobne slovenske pesniške umetnosti. Na leto izide vsaj trikrat več pesniških zbirk kot proze, tudi več kot polovica ljubiteljev začne svojo izvirno ustvarjalnost s poezijo. Pisanje pesmi ni lažje, niti ni pisano z manj napora, čeprav je krajše glede oblike. Pri mladih se mi zdi to še najbolj posledica suverenosti, ki jo dobijo v šolah pri bolj pogostem branju poezije. Hiter pregled učbenikov zadnje triade kaže, da v besedilih prevladujejo pesmi, ostalo so prozni odlomki in res samo ščepec klasičnih dramskih besedil.

Je poezija kot literarna zvrst zavoljo odsotnosti prej omenjenih izkušenj in znanja za mlade primernejša?

Poezija navdihuje vse generacije, ker ne zahteva pogostosti, dolgega staža konkretnih izkušenj in je posledica osebne refleksije in občutenja, ker je direktna, povezuje ter niza življenjske modrosti ter podobe. Za mlade je poezija igrivo polje želja in hotenj, čeprav je v njej tudi veliko osebne ranljivosti. Kako bi prepričljiveje lahko povedali to, kar v samem pesniškem bistvu trdijo mladi roševci v verzih: »Skladnost najinih misli obljublja dvojino« (Mina Brezič) ali še »A tudi v osamljenosti je očitno nekaj lepote« (Iva Kovačič).

Oba kajpak podpirava vse mlade ustvarjalce. O tem ni dvoma. Ker, če pišejo poezijo, potem jo, predvidevam, tudi berejo. Če pišejo prozo, potem jo tudi berejo. Zakaj se potemtakem v kasnejšem življenjskem obdobju izgubi ta interes za branje in posledično tudi za pisanje?
To bi morali preverjati bolj dolgoročno in sistemsko. Žal ne spremljamo ustvarjalnih poti mladih avtorjev, kam jih odnese in kaj počnejo, ko odrastejo. Z nekaterimi ostanemo v stiku in se srečujemo na različnih literarnih srečanjih, izobraževanjih ter na drugih področjih kulture: v glasbi, gledališču, filmu, plesu, na razstavah …. Tisti, ki imajo v sebi ljubezen do knjig in pisanja, tega nikoli ne zavržejo. V življenju so obdobja, ko bereš in pišeš manj, vendar svoj talent za literarno ustvarjalnost vedno lahko preliješ v nekaj uporabnega in pozitivnega.

Prav, kakšna je kakovost pisanja današnje mladine, ki že "ponarodelo" manj bere?
Tako radi rečemo pavšalno, čeprav nam ravno posamezniki na natečajih Roševi dnevi in Urška pravijo drugače. Po ulicah in avtobusih opažamo mlade, ki ves čas nekaj berejo na pametnih telefonih, se informirajo, všečkajo … Čisto zares: kakovost pri večini res ni na prvem mestu, še manj želja po branju leposlovja. Ampak kdor želi biti v teh časih kulturen, razgledan, izobražen, svetovljanski ter pomirjen s svetom in sam s seboj, bere dobre knjige, ni važno, ali je mlad ali star. Od količine kakovostnega branja je odvisna tudi kakovost pisanja.

Zakaj se mladi ne lotevajo dramskih besedil? Navsezadnje gre za velik manko na tukajšnjem in sploh svetovnem literarnem polju.
S tem se intenzivno ukvarjam tudi sama. Dramatika je nekaj, kar združuje tako poetičnost, dramatičnost, sodobnost, junaštvo, zgodbe, aktualnost, dialog … prinaša rešitve konfliktov in katarzo, empatijo, če hočete … predvsem pa ima velik domet bralcev oziroma gledalcev. Kot že rečeno, imajo v šolah verjetno premalo stika z dramsko umetnostjo. Kdo od mladih pozna Simono Semenič, vodilno slovensko dramatičarko? Ali pa Drago Potočnjak? Verjamem, da bi z branjem dramskih besedil, morda pri pouku umetnosti ali slovenskega jezika, in s predelavo teh besedil ali v gledališko ali filmsko, pa plesno, glasbeno dejavnost … pritegnili več zanimanja. Na JSKD-ju se zato trudimo z natečaji, vsaj petdeset avtorjev različnih starosti pošilja svoja besedila vsako leto. Morda bi jih pisali še več, če bi vedeli, da v Sloveniji obstaja več kot tristo otroških in sto mladinskih gledaliških skupin, ki so željne uprizarjanja sodobnih slovenskih dram, ki so angažirane in primerne za mlade igralce: če je besedilo zanimivo in aktualno, bo tako najhitreje doseglo velik krog ljudi.

Kaj mladega človeka štirinajstih, petnajstih let, žene v pisanje literature?
Različno. Mladi pravijo, da jih žene v pisanje vznemirjenje, ki ga občutijo, ko z branjem svojih literarnih del navdušujejo druge in sebe, da s tem razvijajo svojo lastno domišljijo, odkrivajo izmišljene svetove … Imajo občutek, da lahko upravljajo življenje po lastni presoji, so nekakšni kreatorji položajev, odnosov, posledic … Predvsem in najpomembnejša pri pisanju je sila, s katero razvijajo svoj ustvarjalni potencial. Ta jih dela samozavestnejše, prepričljivejše, sočutnejše in bolj človeške!

Zakaj ravno literatura, ko pa imamo toliko drugih izraznih možnosti, med njimi tudi sodelovanje v resničnostnih šovih?
Literatura ostane in te ustvarjalno zaznamuje. Za vse resničnostne šove, pojavljanje v njih ali pa le spremljanje, lahko citiram verz izbrane osmošolke Mojce Arzenšek iz OŠ Ob Dravinji: »Minljivost je največja sila sveta«. Slava je hipna in minljiva. Svet in sebe najbolj bogatimo z znanjem in ustvarjalnostjo.

Literatura že dolgo ne prinaša več priljubljenosti. Roko na srce, veliko laže je punci napisati sms kot pa ljubezensko pesem. Pa mladi še vedno pišejo?
Kar je laže, ni vedno tudi bolj zanimivo in tudi ne prinaša več zadovoljstva. Na dolgi rok vedno zmagajo tisti, ki v svojo osebnost vložijo več truda, spoznanj, kreativnosti, se izobražujejo, raziskujejo … mladi očitno za hitro komunikacijo res uporabljajo sms-je, za lastno veselje ali celo terapijo pa še vedno nastane kakšna ljubezenska pesem … Veliko si jih mladi pošiljajo med seboj na spletu.

Literarni prvenec je velika zgodba. Ne le za mladega človeka. Je to obremenjujoče?

Vse je odvisno od zrelosti človeka. Nekateri se prvenca lahko sramujejo tudi, če so ga izdali v odrasli dobi. Če si iskren, ko pišeš, če gradiš svoj literarni svet postopoma, skozi branje, pisanje, z mentorsko pomočjo in s strokovno kritiko, z javnimi nastopi in s številnimi objavami v literarnih revijah, te neargumentirani komentarji tvojega prvenca ne smejo spodnesti.

Na uho mi je prišlo, da ste proti prehitremu izdajanju prvencev. Zakaj?
Zdi se mi super, če si mladi, ki si ustvarijo svoj domišljijski svet literature, po svojih močeh oblikujejo svoje unikatne knjižice. Takšni umetniški izdelki so del igre in spoznavanja odraslega sveta. Problem je, ko za temi nedodelanimi vsebinami stojijo starši ali drugi odrasli, ki z denarjem kupujejo ljubezen. Knjiga je bogastvo, ki si ga mora vsak prislužiti sam. Bi vi petnajstletniku kupili drag avto? Je že dovolj zrel, da bo z njim ravnal odgovorno? Bo petnajstletnik sposoben prenesti kritiko besedila in ne bo prenesel tega na sebe kot osebo? Če je psihološko zrel in literarno talentiran, zakaj ne?

V redu, literarni prvenec prinese kanček, ampak res kanček, slave. Udeležba, ne samo zmaga, na resničnostnem šovu pa poleg tistega kančka tudi en kup namišljenih zvezdic. Lahko to dvoje enačimo?
Tega res ne moremo enačiti. V literarni prvenec po navadi vložiš veliko energije, deliš intimno razmišljanje, se besedno razgališ kot oseba, kot pravi David Bedrač: »Je pesem, ki je ne napišeš, jo slišiš skozi sebe iti /…/ in slečeš se in nag pred njo stojiš, pogleda te z očmi vesolja, morda poljub iz črk dobiš …«. Pri literaturi ne govorimo o slavi, prej o smislu življenja in o življenjski filozofiji. Ja, na resničnostnih šovih zmago lahko prinese dobesedno razgaljenje, brez vsakršnega napora. Te zvezdice hitro ugasnejo.

Priljubljenost se danes meri v številu všečkov na Facebooku. Mar literatura prinaša kaj teh všečkov?
Če hočete, tudi literatura prinaša všečke. Nismo imuni na sodobne pristope in tehnologije. Naša naloga med drugim je, da ustvarjalne posameznike povežemo med seboj, da se navdihujejo ter širijo poezijo in literaturo nasploh, ne pa strahu in neznanja.

Kakor koli, če skleneva: kaj pogrešate pri literarnem ustvarjanju mladih?
Lani je bilo več tem o beguncih, drugačnih, strpnosti, ko so šele prvi posamezniki vstopali na ozemlje Slovenije. Letos smo del novih družbenih premikov, sprememb in negotovosti je preveč, da jih mladi ne bi opazili. Zanimivo bi bilo prebrati, kaj si mladi mislijo o sovrstnikih iz drugih kulturnih okolij, kako bi jih sprejeli v svoje šole in v družbo? Kaj bi jih povezalo? Kaj za njih pomeni solidarnost? Verjamem, da bi nam skozi literaturo natresli kup neobremenjenih rešitev.