Iz kavarne v središču Ljubljane, kjer sva se na poznopoletno dopoldne srečali z Muriel Barbery, se odpira pogled na prenovljeni Slovensko in Cankarjevo cesto. Tudi francoska pisateljica, ki je Slovenijo tokrat obiskala drugič, je opazila, da se je v nekaj letih v prestolnici precej spremenilo, predvsem v smislu turizma, saj tujih obiskovalcev v mestu kar mrgoli. To je sicer ne preseneča, saj je, kot pravi, Ljubljana očarljiva, z žalostjo pa opaža, da je tudi k nam pridrvel vlak globalizacije ("Na srečo vas je vsaj Starbucks kavarniška kultura zaobšla!"), sama namreč zelo pogreša čar nakupovanja v malih lokalnih trgovinah. Prav zato jo je navdušila preprostost darila, ki ga je dobila ob svojem zadnjem obisku na Obali: zavojček piranske soli.

Po uspehu Elegance ježa, svoje prelomne uspešnice izpred osmih let, očarljivem filozofskem romanu o prebivalcih pariškega stanovanjskega bloka višjega razreda, je Barberyjeva (1969) predvsem veliko potovala, najprej iz obveznosti, nato iz užitka. Nekaj časa je živela v Kjotu, nato v Amsterdamu, zdaj pa se je ustalila na francoskem podeželju v dolini Loare, kjer prebiva z drugim možem in štirimi mačkami. Uživa v finančni svobodi in dejstvu, da lahko odslej dela samo še "za dušo". Zaveda se, da ji morda, če ne bi bilo uspeha prejšnjega romana, založniki ne bi dali prostih rok za domišljijski žanr, kamor spada njeno novo delo Življenje vilinov, zaradi katerega se je tokrat vrnila v naše kraje. Gre za pripoved o dveh deklicah na pragu odraslosti, eni vilinki, ki je videti kot človek, drugi otroku človeške matere in vilinskega očeta, ki bosta morali združiti moči, da bo svet vilinov zopet pridobil moč.

Po senzaciji romana Eleganca ježa ste si vzeli kar dolg premor, skoraj desetletje ... Je šlo za načrtno potezo ali je sam proces ustvarjanja naslednika tako velike uspešnice trajal dlje?

Če smo natančni, osem let. Dolgo, priznam. Zelo dolgo. A zame to ni kaj zelo posebnega, saj je tudi med mojim prvim (Une Gourmandisse, op. a.) in drugim (Eleganca ježa, op. a.) romanom minilo kar šest let. Treba je upoštevati, da sem bila po izidu Elegance zelo zaposlena s potovanjem in promocijskimi dejavnostmi v zvezi s knjigo, tako da bistvene razlike ni. Pišem počasi, ne znam si predstavljati, da bi tako kot nekateri pisatelji vsako leto ali dve izdala knjigo. Stvari moram vsrkati, jih predelati in šele nato lahko ustvarim kaj, kar mi je všeč. V mojem življenju se je ogromno spremenilo, veliko potujem, odprla so se mi številna vrata, ki bi morda sicer ostala zaprta.

Potovali ste po vsem svetu, a v vašem srcu ima prav posebno mesto Japonska ...

Da, nekaj let sem tam tudi živela, natančneje v Kjotu. Na Japonsko sem se prvič odpravila po tem, ko sem dobila - takrat še zelo skromen - predujem za Eleganco ježa. Že prej sem sanjala o tem potovanju, v knjigo sem vključila celo lik Japonca, v upanju, da me bo nekako pripeljal na Japonsko (nasmešek), in res sem nato končno dobila priložnost, da sanje uresničim. Z zdaj že nekdanjim možem sva se odpravila v Kjoto in se v mesto zaljubila, ko je knjiga postala uspešnica, pa sva se tja preselila. Pozneje je najin zakon razpadel in sva šla vsak svojo pot, zapustila sem Kjoto, a Japonska je bila gotovo najčudovitejša in najmočnejša izkušnja mojega življenja. Kjoto je nekakšen spoj stare in nove Japonske, celo visokotehnološko moderno mesto sčasoma nekako vzljubiš. Ko se sprehajaš med starodavnimi templji in vrtovi, pa dobiš občutek, da si se znašel v božanskem kraju.

Na poti na najino srečanje sem vaš novi roman Življenje vilinov v izložbi knjigarne opazila v družbi novega romana velikega japonskega avtorja Harukija Murakamija. Prešinilo me je, da magični realizem "Vilinov" malce spominja na njegovo prejšnje delo IQ84 ... Bi se strinjali?

Tega njegovega romana žal nisem prebrala, a sem počaščena, da sem se vsaj v izložbi znašla v njegovi družbi (nasmešek). Sama bi morda prej pomislila na Mijazakijeve animirane filme ... Vsekakor pa je knjigo navdahnil pogovor o Japonski: svojemu zdajšnjemu možu, ki še nikoli ni bil na Japonskem, sem namreč želela opisati občutja, ki me prevzamejo v japonskih vrtovih, templjih z zenovskimi vrtovi. Nisem našla besed, da bi mu pojasnila, kako izjemni, veličastni so, kako popolni, za kakšno absolutno lepoto gre. Na koncu sem rekla: tako je, kot bi jih zasnovali vilini. In rodila se je zamisel za magične like, ki bi utelešali to lepoto. Tudi v drugem delu, ko se bodo vilini znašli sredi vojne, bo zelo čutiti vpliv Japonske.

Kako pa vam gre pisanje drugega dela?

Sem čisto na začetku. Težko je. Trenutno sem v fazi, ko se mi zdi, da tega ne bom nikoli napisala. To bo zgodba o vojni in vojna je zapletena reč. Veliko je skrivnosti iz prvega dela, ki jih moram rešiti, ohraniti napestost, vplesti nove like, nove situacije ... Eleganco je bilo v resnici izjemno lahko napisati, saj je bilo likov malo, vse skupaj se je dogajalo v enem časovnem okviru.

Kako je videti vaš proces pisanja? Se držite strogega urnika? Ravno sem brala, da je Roald Dahl, denimo, pisal le ob določenih urah dneva.

V zadnjih letih se je moja osebna situacija zelo spremenila, moje življenje je bilo dokaj kaotično. A nekaj ostaja stalnica: ko želim pisati, ustvarjati, mora biti to zelo zgodaj zjutraj. Moram si pripraviti zeleni čaj in biti v družbi svojih mačk. Potrebujem občutek, da sem edina budna daleč naokoli, vladati mora čista tišina, moje misli pa biti popolnoma prazne. Vstanem ob petih in delam nekako do osmih, takrat sem najproduktivnejša. Najprej nahranim mačke, nato si pripravim čaj in sem najpozneje ob 5.30 za svojo delovno mizo. To so moji magični trenutki.

Tudi v tem ritualu je nekaj japonskosti ... Sami si torej vsako jutro priredite nekakšen obred priprave čaja.

Pa še res je. Moram imeti pravi čajnik, pravo skodelico. Posebna pisala potrebujem. Vse okrog mene mora prispevati k harmoniji, nekakšnemu stanju zena. A ta "zen" žal ne deluje vsako jutro, kot najbrž veste tudi sami. Zdaj veliko potujem v namene promocije in ne morem napisati nič, ker veliko ponočujem in pozno vstajam. Tu ni mojih mačk, mojega čaja ... Ko se vrnem domov, pa bom zavihala rokave. Čaka me veliko dela.

Danes ste polnokrvna pisateljica, po izobrazbi pa ste filozofinja, kar je zelo čutiti v Eleganci ježa. Ostajate v stiku s tem področjem?

Ne. Zelo sem vesela, da nisem več učiteljica filozofije! Za ta poklic sem se odločila, ker sta bila tudi starša učitelja, sicer književnosti. Moja prava ljubezen je leposlovje. Izbire poklica v celoti ne obžalujem, saj je vsako širjenje obzorij dobrodošlo, a to ni moj način gledanja na svet. Z leti sem spoznala, da sem veliko bolj intuitivna kot racionalna. Pri pisanju leposlovja se moraš prepustiti, "vreči not", pri filozofiji pa nadvladati svoje pisanje. Eleganca ježa je bila nekakšen prehod med obema mojima svetovoma.

V Franciji so nekateri filozofi, pa tudi pisatelji, prave medijske zvezde, nastopajo v pogovornih oddajah, se pojavljajo v tabloidih ...

To je precej nov pojav. Včasih so bili filozofi stari profesorji z debelimi očali, a veliki intelektualci, ki so bili znani zaradi svojih političnih nazorov, zavzemanja proti krivicam ... na pamet mi najprej pade Sartre. Danes pa je pri nekaterih na mestu vprašanje, ali so to res filozofi ali zgolj medijske zvezde. Tovrstnega izpostavljanja sama ne maram, uživam v anonimnosti.

V vaši domovini je treba roman izdati v določenem terminu, če se želiš potegovati za književne nagrade. Ste kdaj čutili tovrstne pritiske od založnikov?

Kje pa! Za takšne reči mi je vseeno. Francoska založba mi daje veliko svobode, pišem, kar želim. Moj urednik je skozi leta postal tudi moj dober prijatelj.

Je pa najbrž zelo drugače pisati, ko prideš do neke stopnje finančne preskrbljenosti?

Ogromna razlika je. In zgodila se je popolnoma nepričakovano. Pogosto pravim, da ne razumem, kaj naj bi bile slabe strani uspeha. Poglejte: lahko sem pustila službo, dovolj sem preskrbljena, da pišem zgolj za dušo, ne za denar. Mene nihče ne prepoznava na ulici, ker ne hodim na televizijske oddaje in se ne izpostavljam. Morda čez nekaj let nihče ne bo več vedel zame, a jaz lahko počnem, kar želim!

Tako vaš prejšnji kot zdajšnji roman imata skupno točko: v ospredju se znajdejo dekleta na pragu odraslosti.

To vprašanje sem dobila že v Franciji in takrat sem bila malce presenečena, saj se sploh nisem zavedala te podrobnosti. Dekleta poosebljajo nekakšno začaranost, čas pred izgubo nedolžnosti, ki je ne bomo dobili nazaj. So svoboda in nedolžnost, magičen pogled na svet iz otroštva, očaranost nad svetom, ki ga še ne poznaš in ga še vedno vsrkavaš. A upam, da tudi v odraslosti obstajajo načini za to, da ostanemo začarani. Že od nekdaj nam pravljice, miti, legende orisujejo svet. Če bomo ohranili sposobnost in bogastvo domišljije, če jo bomo delili, bi morda lahko bili srečni.